novice

Dnevi kratkega filma v Oberhausnu

Kratki!

Oberhausenski festival kratkega filma, eden najstarejših tovrstnih festivalov na svetu, ki se osredotoča predvsem na eksperimentalni film, je v svetu kratkega filma najbrž nekaj unikatnega, zagotovo pa ena največjih platform za kratko formo, ki se kljub tradicionalni zapostavljenosti kratkometražca proti celovečercu, in še posebej kljub zapostavljenosti eksperimentalnega filma proti narativnemu, po prepoznavnosti zlahka meri tudi z veliko večjimi festivali, namenjenimi celovečernim filmom. Njegova slava se je namreč začela že, ko je ob svoji četrti izdaji leta 1962 botroval podpisu znamenitega oberhausenskega manifesta in sčasoma torej razvoju novega nemškega filma. Danes se lahko pohvali z enim najobsežnejših arhivov svoje vrste, ki pokriva več kot šestdeset let filmske zgodovine, ter z vsakoletnim kuriranim celovitim pregledom svetovne kratkometražne filmske produkcije, ki vedno pritegne množico zanimivih in raznovrstnih gostov, novinarjev in drugih obiskovalcev. Roman Polanski je menda rekel, da naj bi bil festival eden pomembnih korakov na njegovi režijski poti, Wim Wenders pa, da je tam pokadil prvo cigareto v življenju. A bistvo Dni kratkega filma v Oberhausnu, ki se vsako leto odvijejo na začetku maja, je drugje: tamkajšnji filmski program je namreč bolj kot karkoli drugega namenjen preiskovanju izraznih zmožnosti, ki jih (kratki) film kot umetnostna forma pravzaprav ima.

Filmski trak kot žrtev umetnosti

Eksperimentalni filmarji in filmarke so se včasih pogosto znašali nad filmskim trakom, tako da so ga praskali, pekli, barvali, uporabljali trak s pretečenim rokom in podobno, danes pa je tega – na srečo traku – nekoliko manj. Letos sta bila v tekmovalnem programu v Oberhausnu samo eden ali dva takšna filma; ustvarjalke in ustvarjalci otipljive gledalske izkušnje, s katerimi občinstvo vznemirjeno opominjajo, da gledajo le plastične konstrukte, predstavo luči in senc in podobno, namreč ustvarjajo tudi z drugačnim poigravanjem s filmom in videom, denimo z digitalnimi animacijami. Lani je bil osrednji tematski sklop posvečen 3D filmu, ki je razkril, da v kinu običajno vidimo le delček razpoložljive tehnologije 3D in njenih zmožnosti. V tem smislu imajo festivali eksperimentalnega filma še največ možnosti, da v svetu filma danes še igrajo vlogo razstave tehnoloških čudes ter na svoje obiskovalke in obiskovalce naredijo vsaj približno podoben učinek, kot so ga nekdaj fantazmagorije ali najzgodnejše razstave gibljivih slik.

Eksperimentalnost je relativna

Če kdo cinično vpraša, »Kaj pa sploh je eksperimentalni film?«, že vemo, da bodo težave. Tisti, ki eksperimentalnega filma ne marajo, namreč točno vedo, kaj to je. Pa vendar eksperimentalni film s svojim prostim raziskovanjem filmske forme ni »nekaj posebnega«. V nekem smislu je namreč »nekaj posebnega« prav mainstreamovski, narativni film kot del popularne kulture. Ta v poznem kapitalizmu zna v komercialni produkt preobraziti še sam eksperimentalni film, tako da včasih prevzame stil eksperimentalnih del, vendar ne njihove vsebine – reklame na MTV uporabljajo elemente montaže in grafičnega oblikovanja, ki so jih izumili eksperimentalni filmarke in filmarji, a brez njihovega podteksta. Edini namen, ki ga še imajo tako uporabljeni elementi, je torej stilizacija; zdaj gre le še za konzumacijo, ne pa več za premislek ali kakršnokoli razsvetljenje, pravzaprav gre za svojevrstno eksploatacijo eksperimentalnega filma. Taka suhoparnost kaže, da je mainstreamovski film v svoji formi tudi močno zakoličen in omejen; in čeprav je njegov prvenstveni cilj zabava, so v njem na splošno povsem izginili znaki, da naj bi ga ustvaril kakšen homo ludens. Ne, mainstreamovski film je pravzaprav smrtno resna stvar: krepostno in načelno sledi ideološkim, industrijskim in narativnim imperativom, poleg tega pa v povprečju stane recimo sedemdeset ali sto milijonov dolarjev – in ljudje so se obešali že za veliko manj. Avtorjev eksperimentalnega filma (morda edinih resničnih »avtorjev« v pravem smislu besede, kot so si jo idealistično zamislili pred petdesetimi ali šestdesetimi leti v Franciji) pa v splošnem niti ne skrbi pretirano, ali bo njihov projekt povrnil finančni vložek ali ne, saj je njihov obstoj precej odvisen od festivalov, kakršen je Oberhausen in podobni; možnosti za nadaljnje delovanje, ki je pogosto javno ali kako drugače podprto, si zagotavljajo ravno z mednarodnim priznanjem in nagradami (ki so občasno finančne). Njihovi filmi torej delujejo zunaj spon komercialne produkcije in vrednostnih sistemov, kakršen je hollywoodski, a hkrati je to nujno privilegiran, eliten položaj – če že ne v finančnem, pa vsaj v kulturnem smislu. Za goste in obiskovalce v Oberhausnu in na drugih podobnih festivalih je torej eksperimentalni film »navadni«, ne pa »posebni« film. Ali bi se z njimi strinjala tudi večina, pa je, ko si enkrat znotraj takšnih varnih okolij, tako ali tako zelo težko napovedati.

Orgija obskurnosti

V Oberhausnu je bila v programskem sklopu Profili lani med šestimi ustvarjalkami in ustvarjalci predstavljena norveška režiserka in grafična umetnica Anne Haugsgjerd, ki je bila s svojimi komičnimi avtobiografskimi filmi med pionirji združevanja dokumentarnega in igranega pristopa. Ko smo eno izmed kuratoric programa v Oberhausnu vprašali, ali je gostja v mednarodnem filmskem oz. umetnostnem okolju sicer dobro znana, je odgovorila, da sploh ne. »Aha,« se je glasilo naslednje vprašanje, »vendar je dobro poznana na Norveškem?« Kuratorica, ki je njen program pripeljala na festival, je brezizrazno odvrnila: »Ne, tudi tam ni prav dobro znana.« Takšne brezbrižnosti si ne more privoščiti veliko festivalov, ki jih skrbita množična obiskanost in medijska pokritost in morajo torej vselej delati kompromis med umetniškim in donosnim; lahko pa si jo privoščijo kuratorji in programski odbor v Oberhausnu. Če bodo videli film iz sedemdesetih, ki ga ni mogoče uvrstiti nikamor, v njem pa režiserka, neznana Norvežanka, v majcenem mestecu daleč na severu sedi za pisalnim strojem, gleda skozi okno in analizira svoj lasten dolgčas, tamkajšnje obiskovalke in obiskovalci večinoma ne bodo zavijali z očmi, temveč bodo z veseljem premislili zgodovinske semantične paradigme fikcije in dokumentarnega, dekonstrukcijo ospoljenega diskurza v množično proizvedeni kulturi in dialektično napetost med pudlji in Marilyn Monroe.

To ni institucionalna kritičarka

(v resnici je)

Tipična gostja Dni kratkega filma v Oberhausnu je francoska umetnica Laure Prouvost, stara znanka festivala, kjer je pred približno tremi leti pobrala večino nagrad, letos pa smo jo za njen If it was (z mednapisom This is not an institutional critic [sic]) nagradili tudi v žiriji FIPRESCI. Že samo dejstvo, da se ukvarja z (video)inštalacijami in eksperimentalnimi filmi, njeno ustvarjanje postavlja v območje elitnega in nedostopnega; a njeni filmi, kot je If it was, so v resnici krčevit ugovor proti takšnemu ločevanju na visoko in nizko. Če bi bil umetnostni muzej njen, bi podrla nekaj sten, naredila prostor za slap, prekrila tla s poljubi, za vogalom obiskovalce in obiskovalke postregla z malinami in na slike mimogrede narisala joške. Prvoosebni zorni kot, ki spominja na akcijske video igrice (le da ima namesto brzostrelke v roki prižgano cigareto), združuje z animacijo, ki jo navdihujejo spletni humor in memeji, ter arhivskimi, celo t. i. stock posnetki. Kriti(čar)ko umetnostnih institucij torej poda tako, da se odpove modusu, v katerem takšna kritika tradicionalno deluje: zavrne ne le obstoječo avtoriteto »racionalnosti«, »objektivnosti«, čustvene »odmaknjenosti«, »elitnega«, »intelektualnega« in celo »pomenljivega«, temveč tudi sam koncept avtoritete v umetnosti; namesto tega o njej razmišlja v okvirih čustev in čutnega, izrazito subjektivnega, pristranskega, marginaliziranega in neustrašno in namerno banalnega.

Na žalost je njen film mogoče videti le v umetnostnih galerijah in na festivalih, kakršen je Oberhausen, zato je kljub njeni dobronamerni institucionalni kritičarki končni učinek na širšo javnost v najboljšem primeru vprašljiv. Z obiskom programa oberhausenskega filmskega festivala v Kinoteki torej ne boste zgolj uživali v odkrivanju novih ustvarjalnih zmožnosti filmske forme, temveč boste s tem, ko boste tako povečali njegovo občinstvo, eksperimentalnemu filmu pomagali tudi iz njegovega večnega imanentnega elitizma.

Tina Poglajen