novice

Filmski muzej in ne trgovina s spominki

Slovenska kinoteka je muzej. Slovenska kinoteka ni kino, ki tekmuje  na tako imenovanem kinematografskem trgu za gledalce in gledalke. Tako kot Narodni muzej in Narodna galerija je kulturna ustanova nacionalnega pomena. Zelo pomembno je, da to razumemo – pomembno za Kinoteko, za javnost in tudi za ohranjanje zgodovine filma.

Pomembno je, da to definicijo ustanove do potankosti razumemo tisti, ki v Kinoteki delamo, in razumejo tisti, ki Kinoteko obiskujejo in uživajo njene vsebine (kinopredstave, publikacije, razstave, predavanja ...), in seveda tisti, ki, poleg prej naštetih, krojijo njeno usodo (svet Kinoteke, Ministrstvo za kulturo oziroma država Slovenija). Naloge in cilji muzeja so zelo drugačni od tistih, ki jih imajo kinematografi. Kinoteka ima namreč posebno nalogo ali poslanstvo (zapisano v Sklepu o ustanovitvi javnega zavoda Slovenska kinoteka). Nalogo, za katero se zdi, da je do potankosti razumljiva le tistim, ki delamo v Kinoteki, in tistim, ki jo redno obiskujejo, ne pa tudi zadnjim, ki bi morali skrbeti, da Kinoteka opravlja svojo nacionalno nalogo.

Razumljivo, marsikdaj se kakšen gledalec ali bralec pritoži, da kateri izmed filmov (ali knjig ali ...) ni po njenem ali njegovem okusu. A ko z njim spregovorimo in mu postavimo preprosto vprašanje o tem, ali je dejavnost Kinoteke stvar okusa, se gledalec začne pogovarjati na drugi, razumni ravni. Takih argumentov o nalogah ali ciljih Kinoteke pa tisti bolj odgovorni ne razumejo ali nočejo razumeti. Kinoteka je – tako kakor marsikatera javna ustanova nacionalnega pomena – ves čas pod pritiski, naj poveča »lastne prihodke«. Poveča število gledalcev? Seveda, to si želimo vsi! A to vendarle ni in ne bi smelo biti vprašanje trženja, temveč kulturne ravni prebivalstva. To raven pa moramo gojiti skupaj: za začetek šole, potem mediji,  druge kulturne ustanove, država in seveda Kinoteka. A žal se v okoliščinah »denarja ni, kriza je,« izgublja zavest o tem, kako pomembna je kultura (pa ne samo na 8. februar). (Zanesljivo ni pomembno štetje prihodka od prodaje vstopnic – verjemite, da ne, to počnemo dan na dan, pa ni prav nič navdihujoče).

Žalostno je, da tisti, ki delamo v Kinoteki, veliko časa posvečamo razmišljanju o golem obstoju Kinoteke, razmišljamo o tem, kako bi preživeli »iz dneva v dan«, ne pa o izobraževanju, o širjenju obzorij ... kar bi kot strokovnjaki morali delati. Tako s skupnimi močmi nižamo filmsko kulturno raven.

Naloga oziroma poslanstvo Kinoteke je aktivno zbiranje, hranjenje, ohranjaje, prikazovanje zgodovine filma in izobraževanje. Filmu se v Kinoteki posvečamo s stališča kulture, umetnosti in znanosti. Vsaka kinotečna predstava je razstava izvirnika vrhunskega umetniškega dela ali dela iz zgodovine filma. Če začnemo nižati standarde prikazovanja (digitalne kopije, ponavljajoče se kopije edinole iz našega arhiva, zgolj in samo dela iz kanona ...), nismo več filmski muzej, temveč trgovina s spominki. Vsi skupaj ne smemo pozabiti, zakaj potrebujemo Kinoteko, da ne bomo zavili s poti, ki naj bi bila gladka in ravna in varna, a postaja vse bolj trnova, nepregledna in blatna.

Varja Močnik,
Programski oddelek Slovenske kinoteke