novice

Telesa s platna

Telesnost


S programom filmov Telesnost se v Kinoteki pridružujemo skupinski razstavi z istim naslovom, ki je na ogled v Mestni galeriji Ljubljana in ki nadaljuje raziskovanje in razstavljanje slik, fotografij in video umetnosti v sodobni slovenski kulturi na izbrano temo oziroma vsebino. V sklopu razstave se bodo predstavili umetniki: Uroš Abram, Rajko Bizjak, Robert Černelč, Ana Čigon, Jurij Kalan, Tina Kolenik, Samo, Kamila Volčanšek.



Dve najpomembnejši, najzanimivejši ali najbolj razširjeni snovi filmske pripovedi sta zanesljivo film sam in človeško telo. Človeško telo je snov, lahko pa je tudi téma, gonilo, nosilo, fascinacija, fetiš, vprašanje, poudarek ... v filmski pripovedi, ki je, tehnično gledano, praviloma sinteza na stotine zaporedij štiriindvajsetih sličic na sekundo. Telo je v filmu nekaj tako vsakdanjega in hkrati osupljivega, da bi lahko na prav vsako, ki se pojavi v filmu, aplicirali eno izmed teorij, ki o »telesu v filmu« obstajajo – in ni jih malo –, ali pa izumili novo. Pravzaprav bi lahko v program »Telesnost« vključili vsak film na programu Kinoteke zadnjih dvajsetih let (v katerem se pojavi človeško telo) in to (bolj ali manj) tehtno upravičili. 

Zato se bomo tu, v tem zapisu in pri tem programu filmov osredotočili na najbolj osnovno: na nekaj tistih filmov, ki so se v zgodovino zapisali tudi zaradi reprezentacij telesnosti, ki so ob izidu filma osupnile ali fascinirale in tako na gledalca delujejo tudi danes.

A kaj je tisto najbolj osnovno? Zakaj je na filmu telo bolj osupljivo – bolj živo, bolj pristno, bolj navzoče, kakor pa, na primer, v gledališču, kjer je telo igralca dejansko na odru, v prostoru skupaj z gledalcem in v realnem času?

Prvi razlog je zanesljivo fenomen »realizma«, imanentnega prav vsakemu filmu: gre za to, da se je kljub »fikciji« na filmu tisto, kar je kamera posnela in film zabeležil, v danem trenutku resnično zgodilo pred kamero, pa naj je bilo dejanje še tako inscenirano ali umetelno postavljeno. To je nekoč veljalo za vse filme, ki so na trak v fotokemičnem procesu zapisovali realni svet, ne pa, na primer, za animirane filme. A opazimo lahko, da je tudi danes, v dobi računalniških posebnih učinkov (tako imenovanega CGI-ja ali Computer generated imagery), vera v »resničnost zabeleženega na film« slepa – ali vsaj zelo zaupljiva. Hkrati pa so telo in njegove različne reprezentacije tudi v animiranem filmu stvar različnih dojemanj, razlag in interpretacij – tu gre bržkone za drugačne temelje, a podobne izide kakor pri »igranem« filmu.

Drugi »adut« osupljivosti telesa, zabeleženega na film, in hkrati ključa za sestavo našega programa, pa je nekaj, kar je film v svojem izrazu odkril že zelo zgodaj – namreč kadriranje ali paleta filmskih izrezov, pri telesu morda prav najpomembneje in najbolj izrazno bližnji plan. Če pokažemo bližnji plan lika, gledalec razume, kaj smo hoteli povedati. Ko bližnji plan povežemo s kadrom pred njim in tistim za njim, so možnosti izraza neskončne.

Tako je Trpljenje device Orleanske (La passion de Jeanne d'Arc, Carl Theodor Dreyer, 1928) pri izidu osupnil gledalce z množico bližnjih planov trpljenja device in njenih neusmiljenih krvnikov, z mučnim dialogom bližnjih planov in z izrazno svetlobo na le-teh; in z njimi osuplja še danes. Ali film Bilo je nekoč na Divjem zahodu (C'era una volta il West, Sergio Leone, 1968) – prav pri Sergiu Leoneju so bližnji plani temelji marsikaterega legendarnega prizora; in prav v filmu Bilo je nekoč na Divjem zahodu junaki ne trosijo besed, namesto besed govori njihovo telo (kakor ga je izoblikoval Leone), govori o tem, kdo so (spomnimo se oči Henryja Fonde, ki so do tega filma veljale za tople oči poštenjaka, a mojster Leone jih je spremenil v ledeno hladne oči morilca). Ali prizor pod prho v Psihu (Psycho, Alfred Hitchcock, 1960), v katerem se iz bližnjih planov in detajlov dveh teles (če smo natančni enega telesa in ene roke drugega telesa) sestavi ne le ostuden umor, temveč sama esenca srha in groze. To so temelji in stebri zgodovine filma, njeni večni primeri.

Tudi v drugih filmih v programu, večinoma znamenitih klasikah, je telo prikazano, obravnavano, tematizirano, problematizirano ... na zelo raznolične, duhovite in inovativne načine. Gre za filme, pri katerih se začnemo potiti, pri katerih se nam ježi koža, širijo zenice, med gledanjem teže požiramo slino ... In, ne nazadnje, v filmski projekciji – filmski predstavi – sodelujeta še vsaj dve nujni telesi, ki zagotavljata, da telesa na platnu »živijo«: telo kinooperaterja in telo gledalca.

Varja Močnik

PROGRAM
Romanca, 10.3. ob 19.00
Krvava romanca, 31.3. ob 21.30
Nekateri so za vroče, 1.4. ob 20.00
Psiho, 5.4. ob 20.00
Avatar, 6.4. ob 20.00
Daleč od nebes, 8.4. ob 20.00
Trpljenje device Orleanske, 13.4. ob 19.00
Cesarstvo čutil, 27.4. ob 21.00
Bilo je nekoč na Divjem zahodu, 29.4. ob 19.00