novice

Fokus: Križev pot Martina Scorseseja

(Neje)vera v filmih Martina Scorseseja


Jeza konservativnejših verskih krogov, ki si jo je katolik Martin Scorsese nakopal s filmsko predelavo Zadnje skušnjave, romana grškega pravoslavca Nikosa Kazantzakisa, svojčas uvrščenega na vatikanski seznam prepovedanih knjig, je v nekem smislu izvirala iz nesporazuma. Tako pristno verni komentatorji kakor poklicni javni užaljenci so namreč kritiko naslonili na domnevo, da je Scorsese z upodobitvijo Jezusa kot strahopetca in avto-flagelanta, ki zataji ob slehernem imperativu – naj mu ga postavi skupnost, ženska ali bog –, napadel njihovo religijo. V resnici jo je odkupil. Kazantzakis in po njem Scorsese sta pripoved o Jezusovi žrtvi prežarčila skozi edino optiko, ki v odrešeniškem jedru krščanstva ne osvetli zgolj neuspešnega poskusa čustvenega izsiljevanja. Čustvenega izsiljevanja, ker je vzgojna ost krščanstva očitek, da vsak greh vzvratno poveča bolečino na Golgoti; neuspešnega, ker je na dlani naslednje: Če predpostavimo, da je bolečina, utrpljena ob pasijonu, ustrezna odkupnina za grehe človeštva, potem se računica izide toliko manj, kolikor je bil trpeči vseskozi prepričan v svoje poslanstvo, božje poreklo ter v obet, da se bo po križanju zopet zatekel v onstranstvo, kjer bodo pri priči izničene vse posledice trpinčenja tosvetnega mesa. Če naj bo križev pot količkaj resna zadeva, je nujno, da je križani do bridkega konca neodločen, neprepričan in prestrašen. Če naj verjamemo, da Kristusa prestano tako zelo izmuči, da s subjektivnimi mukami poplača sleherno grdobijo, kar jih je ali bo storil kateri koli človek, potem mora biti tako negotov v izid svojega početja, tako moralno in telesno krhek, da okvirov človeškega ne prestopi s svojim junaštvom, ampak s svojo strahopetnostjo. In nasprotno, bolj ko je prepričan v smiselnost in uspeh svojega početja – bolj ko je veren –, manjša je njegova žrtev.

Ta obrat v razumevanju Jezusovega značaja si moramo zapomniti, če hočemo Scorseseja videti kot filmarja, ki v svojih stvaritvah venomer do neke mere premleva o Kristusovem zgledu. Scorsese je ta pristop napovedal v svojem prvem odmevnejšem filmu. Preden se sploh začne otvoritveni kader Ulic zla (Mean Streets, 1973), v katerem se Charlie (Harvey Keitel) sunkovito prebudi iz more, nas v temi nagovori akuzmatični glas: "Za grehe se ne odkupiš v cerkvi. Odkupiš se na ulicah. Odkupiš se doma. Vse ostalo je navadno sranje, in ti to veš." Glas je Scorsesejev, in režiser z njim že leta 1973 uvede niz protagonistov, vključno z Jezusom, ki se bodo po kaotičnem, raztreščenem bivanju opotekali brez zunanjih oprijemal, vlekoč se za lastne naramnice.

V Scorsesejevi kozmologiji – in ponovimo, to je edina kozmologija, ki daje krščanskemu izročilu kanček smisla – je bog docela izvzet iz dogodkovnega polja in edina bolečina, ki kaj šteje, je bolečina, pretrpljena brez opore in zagotovil. Ni bolečina morale, pač pa bolečina etike. Ni varna, domačna bolečina podreditve Velikemu inkvizitorju, pač pa bolečina absolutne svobode. V Scorsesejevih filmih se liki ne spopadajo s pomanjkanjem vere v boga, ampak s kljuvanjem lastne vesti. Sodba pa je vedno stvar tosvetne pripovedne mehanike, zarobljene v kader. Če v Scorsesejevih filmih obstaja božja perspektiva, je to zgolj snemalni kot ali pa morda pogled gledalca. Če obstaja herojska figura, to zagotovo ni Jezus, temveč Sizif. Hvalevredna duhovna drža pa ni vera, temveč dvom.

Od kod torej Scorsese gleda na etične muke svojih begavih protagonistov? V gangsterskih filmih (Ulice zla, Dobri fantje [Goodfellas, 1990], Casino [1995], mirno lahko rečemo tudi Volk z Wall Streeta [The Wolf of Wall Street, 2013]) s stališča newyorške ulične modrosti: vsaka šola nekaj stane. Protagonisti teh filmov so na koncu bolj ali manj skrušeni, toda ne, ker bi zmotnost svojega početja uvideli iz bistroumnosti, ampak ker jih je v spoznanje pahnil tok dogodkov. Protagonista Taksista (Taxi Driver, 1976) in Med življenjem in smrtjo (Bringing Out the Dead, 1999) motri Scorsese kot jezusovska lika: kot nadobudna odrešenika, ki ju, vsakega po svoje, odrešita "padli ženski"; Travisa Bickla prostitutka, Franka Pierca pa zdravljena narkomanka. Onstran neposrednega spopada med načeli skupnostne morale in avtonomne etike se v Molku (Silence, 2016) vrši spopad med versko očrtanima zemskima občestvoma (med katoliki in budisti). Enako v Tolpah New Yorka (Gangs of New York, 2002) (med katoliki in protestanti). In nazadnje – Rt strahu (Cape Fear, 1991) je pripoved o merjenju moči med strahopetnim, poniglavim, nenačelnim zmenetom ter vizionarjem, ki z neomajno načelnostjo in samo-izdelanostjo sega v sfero božjega. Globoko scorsesejevska poteza Rta strahu je, da sočustvuje s prvim, ne z drugim.

Dušan Rebolj

Program

Taksist, 3.5. ob 19.00
Dobri fantje, 6.5. ob 20.00
Zadnja Kristusova skušnjava, 23.5. ob 21.00
Rt strahu, 2.6. ob 21.30
Med življenjem in smrtjo, 19.6. ob 21.00
Tolpe New Yorka, 21.6. ob 20.00
Dvojna igra, 26.6. ob 21.00
Molk, 29.6. ob 20.00