novice

Fokus: Duh samurajev

Pred štirimi leti je bil v kinotečni dvorani predvajan izbor viteških filmov, ki se je navezoval na razstavo "Dama, vitez in zmaj" v Narodnem muzeju Slovenije. Do podobnega sodelovanja med obema nacionalnima ustanovama, Slovensko kinoteko in Narodnim muzejem Slovenije, je prišlo tudi letos ob razstavi "Poti samurajev", ki jo bo v dvorani Kinoteke pospremil program filmov z naslovom "Duh samurajev".

Obiskovalci razstave bodo s tem dobili spodbudo, da si pogledajo tudi filme na to temo, tako kot si v Slovenski kinoteki obetamo, da bodo gledalci teh filmov izkoristili priložnost še za ogled gradiva, ki priča o materialni in duhovni dediščini samurajev. Slednje navadno označujemo s popularno sintagmo "vitezi Daljnega vzhoda", zato so bili že pred štirimi leti simbolično prisotni tako na razstavi "Vitez, dama in zmaj" kot tudi v izboru takrat predvajanih filmov.

Zaradi izjemne prepoznavnosti in vpliva, ki ju je imel Akira Kurosawa, v nobenem izboru samurajskih filmov ne more manjkati vsaj katero izmed del tega velikega japonskega režiserja; v tokratnem bo prikazan Kaos (Ran, 1985). V tej adaptaciji Shakespearovega Kralja Leara je glavni igralec karizmatični Tatsuya Nakadai, ki je velikokrat nastopil v vlogi samuraja. Pri Kurosawi smo ga videli še v filmih Yojimbo – telesna straža (Yojimbo, 1961), Sanjuro (Tsubaki Sanjuro, 1962), Nebo in pekel (Tengoku to jigoku, 1963) in Kagemusha (1980), radi pa so ga imeli tudi drugi režiserji, denimo Masaki Kobayashi, Kihachi Okamoto in Hideo Gosha. Seveda pa odmev Kurosawe in njegovega opusa najdemo tudi v najnovejši verziji vesterna Sedem veličastnih (The Magnificent Seven, 2016) Antoina Fuque, ki ga bomo videli v Kinodvoru in ki je – skupaj s svojimi štirimi predhodniki – ameriška interpretacija Kurosawovih Sedmih samurajev (Shichinin no samurai, 1954).

Mračni samuraj (Tasogare Seibei, 2002) Yôjija Yamade je pobral vse najvišje nacionalne japonske filmske nagrade, nominiran je bil za berlinskega zlatega medveda, prav tako pa je bil – kot prvi japonski film po dvajsetih letih premora – nominiran za oskarja za najboljši tuji film. To izredno lepo narejeno delo, ki ga je navdihnila kratka zgodba Bambusni meč Shuheija Fujisawe, je postavljeno v obdobje zatona samurajskega stanu in je hkrati subtilna ljubezenska zgodba, zgodovinska drama in chanbara ("mečevalski film") s spretno koreografiranimi borilnimi prizori, po svoji ostri kritiki takratne družbene ureditve pa nekoliko spominja na filme Masakija Kobayashija.

Edini preostali japonski film iz našega izbora je Zatoichi (Zatôichi, 2003) Takeshija Kitana, ki ga najbolj pomnimo po upodobitvah jakuz in surovih policistov, tokrat pa nastopi v vlogi vrhunskega mečevalca iz zaničevanega stanu slepih maserjev, ki se lahko postavi po robu najboljšim borcem iz vrst samurajev. Ta Kitanova upodobitev se naslanja na izredno popularen lik iz zgodovine japonske kinematografije, ki je imel posnemovalce tako na Japonskem kot na Zahodu, o čemer bo več povedanega na predavanju 22. junija.

Karate Kid (The Karate Kid, 1984) in Karate Kid 2 (The Karate Kid Part II, 1986) Johna G. Avildsena sta prva dva dela uspešne serije filmov o "najstniškem Rockyju" (tudi Rockyja iz leta 1976 s Sylvestrom Stallonejem je režiral Avildsen), ki ga igra mladi Ralph Macchio, le da se ta na svoji poti postavljanja na lastne noge ne opre na boks, temveč na karate. Četudi pri tem ne moremo govoriti o "samurajskem" motivu v dobesednem pomenu besede, saj se je karate razvil med neoboroženimi kmeti na otoku Okinava, pa sta oba filma (ki jima sledita še dve nadaljevanji ter remake leta 2010) vendarle zanimiva v širšem kontekstu upodabljanja japonskih borilnih veščin na Zahodu.

Ubila bom Billa (Kill Bill: Vol. 1, 2003) in Ubila bom Billa 2 (Kill Bill: Vol. 2, 2004) Quentina Tarantina ne pomenita le poklona samurajem, temveč sta v vseh pogledih značilna izdelka tega eklektičnega režiserja. Tarantino se sklicuje na vzhodnjaške borilne filme, ne le japonske, temveč tudi hongkonške, na akcijske filme nasploh, zgodbe o jakuzah, špageti vesterne ter mange in animeje. Potrudil se je tudi, da je za svoja filma nabral vrhunske igralce iz žanrskih izdelkov, ki jih je citiral; tako med najvidnejšimi predstavniki japonskih in hongkonških akcijskih filmov nastopita Sonny Chiba in Gordon Liu, oba tudi v resnici mojstra borilnih veščin.

Filmski kritiki in gledalci na Zahodu, še posebej v Evropi, so navadno precej odklonilni do amerikaniziranega, komercializiranega upodabljanja tuje omike. Poslednji samuraj (The Last Samurai, 2003) Edwarda Zwicka je zato celo v ZDA doživel zelo mešane odzive kritike in je med najuspešnejšimi filmi leta 2003 zasedel šele dvajseto mesto. Popolnoma drugačen odziv pa je bil na Japonskem: kritiki ene najvplivnejših japonskih filmskih revij so Poslednjega samuraja proglasili za peti najboljši tuji film leta 2003, na absolutni lestvici najbolj gledanih filmov istega leta na Japonskem je zasedel drugo mesto, gledalci pa so bili "navdušeni" in "iskreno ganjeni". Očitno se v naših predstavah, kakšen bi "moral" biti na Zahodu narejen film o Japonski ali kaki drugi "eksotični" deželi, skriva nemalo pokroviteljstva, če že ne popolno nerazumevanje tamkajšnjega pristopa do filmske umetnosti.

Razstava "Poti samurajev" je sicer po obsegu skromnejša od "Viteza, dame in zmaja", je pa zato vpeta v širši sklop dogodkov, ki postavljajo v žarišče Deželo vzhajajočega Sonca in pri katerih so udeležene še druge kulturne ustanove. Tudi naš izbor samurajskih filmov je sorazmerno skromen, saj se naslanja na gradivo iz fonda Slovenske kinoteke, dopolnili pa ga bodo še filmi, ob tej priložnosti predvajani v Kinodvoru. Čeprav so ti naslovi dobro znani rednim obiskovalcem dvorane Kinoteke, pa gre vendarle za zgoščen prikaz proizvodnje filmov na to tematiko, tokrat še posebej dragocen v luči hkratnega srečanja z muzejskimi eksponati. Ti nam bodo svet pogumnih bojevnikov s filmskega platna približali še iz drugačnega zornega kota in nam morda pomagali odstreti še kakšno tančico s kulture, za Evropejce še vedno polne skrivnosti, ne glede na to, da živimo v svetu, ki medsebojno še nikoli ni bil tako povezan kot danes.

Igor Kernel

PROGRAM
Kaos, 18.5. ob 20.00
Mračni samuraj, 20.5. ob 21.30
Ubila bom Billa 1, 31.5. ob 20.00
Ubila bom Billa 2, 1.6. ob 20.00
Poslednji samuraj, 13.6. ob 20.00
Zatoichi in njegova druščina - predavanje, 22.6. ob 19.00
Zatoichi, 22.6. ob 20.00
Karate Kid, 24.6. ob 19.00
Karate Kid 2, 24.6. ob 21.30