novice

Razstava fotografij Boža Štajerja

Lovilec filmskih podob – scenski fotograf

Ob omembi  naslova slovenskega filma, zlasti katerega od tistih, ki so nastali v zgodnjem obdobju razvoja slovenske kinematografije[1], si večina od nas lahko prikliče v spomin vsaj nekaj najbolj razpoznavnih podob. Te podobe so pogosto fotografije iz filmov, ki so skozi čas postale del kolektivnega spomina in poosebljajo ne samo posamezen film, pač pa celotno obdobje, v katerem je film nastal.

Fotografije iz filmov so nastale načrtno. Namenjene so bile promociji filma (časopisi, revije, plakati, razglednice, vitrine s programom pred kinematografi), zanje pa je bil zadolžen poseben član filmske ekipe – scenski fotograf. Njegove naloge so bile natančno določene in so vsebovale veliko več kot le fotografiranje prizorov iz filma. Že od priprav na snemanje je spremljal celoten postopek nastajanja filma. Zadolžen je bil za fotografiranje in izdelavo fotografij igralcev s poskusnih snemanj ter izdelavo portretov tistih, ki so dobili vlogo. Igralce je fotografsko spremljal tudi pri določanju maske in kostumov ter je dokumentiral vsak korak tega postopka. Fotografsko je reproduciral scenografske in kostumske skice. Pogosto je fotografiral tudi scenografske postavitve in rekvizite. Med snemanjem filma na terenu ali v filmskem studiu je dokumentiral delo filmske ekipe. Tako so nastale zanimive fotografije, ki pričajo o načinu dela, o postopku nastajanja filma in o vzdušju na snemanju.

Fotografije iz filmov, namenjene promociji, je posnel s položaja, od koder je snemala filmska kamera, scenski fotografi pa so pri tem pogosto tesno sodelovali z režiserjem filma in direktorjem fotografije. Pogosto so fotografirali vsak kader ali vsaj tiste, ki so jih določili režiser, direktor fotografije ali producent filma. Scenski fotograf je bil na koncu zadolžen, da urejeno fotografsko gradivo (negative, kontaktne kopije in izdelane fotografije) preda producentu filma, s honorarjem, ki ga je fotograf prejel, pa so bile večinoma odkupljene tudi vse avtorske pravice fotografov.



Kot scenski fotograf je krajše obdobje deloval tudi Božo Štajer. V fototeki Slovenske kinoteke hranimo fotografije, ki jih je posnel za šest[2] slovenskih celovečernih filmov, s pomočjo Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ki je za svojo zbirko pridobila obširno fotografsko zapuščino Boža Štajerja, pa smo potrdili, da je sodeloval še pri dveh[3]. Njegove fotografije so se ohranile v zapuščini Triglav filma in Viba filma, ki danes bogati kinotečne zbirke.[4] Za Slovensko kinoteko, ki je edini državni filmski muzej, so fotografije Boža Štajerja dragocen del slovenske filmske dediščine. Na njih niso ohranjene le najboljše podobe iz slovenskih filmov, na fotografijah in delovnih posnetkih so ujeti tudi slovenski filmski ustvarjalci, prepoznamo lahko filmsko tehniko in lokacije snemanja, hranijo pa še številne druge za zgodovino slovenskega filma neprecenljive informacije.


Metka Dariš
vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke

Razstavo, ki bo v dvorani Kinoteke na ogled med 11. majem in 30. junijem, smo pripravili v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine in Slovenskim filmskim arhivom.

Ob razstavi Lesket ujetih trenutkov Muzeja novejše zgodovine in pričujoči razstavi Lovilec filmskih podob – scenski fotograf smo Slovenska kinoteka in Slovenski filmski arhiv pri Arhivu RS pripravili tudi filmski večer s projekcijo filma Ne čakaj na maj Františka Čapa, ki bo 29. maja, ob 19. uri, v dvorani Silvana Furlana v Kinoteki.

Fotografiji:
[zgoraj] Dobro morje (Mirko Grobler, 1958), foto: Božo Štajer
[spodaj] Na snemanju filma Tistega lepega dne (France Štiglic, 1962), foto: Božo Štajer


[1] Gre za obdobje po koncu druge svetovne vojne, ko je bila leta 1946 ustanovljena produkcijska hiša Triglav film in se je načrtno začelo razvijati tedaj jugoslovansko kinematografijo (od produkcije do prikazovanja), z vrhuncem v šestdestih letih prejšnjega stoletja.

[2] Ne čakaj na maj (František Čap, 1957), Dobro morje (Mirko Grobler, 1958), X 25 javlja (František Čap, 1960), Nočni izlet (Mirko Grobler, 1961), Tistega lepega dne (France Štiglic, 1962) in Srečno, Kekec (Jože Gale, 1963).

[3] Prvi je Na svoji zemlji (1948), pri katerem je bil scenski fotograf sicer Erminio del Fabbro, ohranjene pa so tudi fotografije drugih avtorjev ali sodelavcev pri filmu, drugi pa je bil Svet na Kajžarju (1952).

[4] Na razstavi Lesket ujetih trenutkov v Muzeju novejše zgodovine Slovenije je predstavljen izbor fotografij s snemanja filmov, ki jih je Božo Štajer hranil v osebnem arhivu in so sedaj hranjene v MNZS. Izbor fotografij Boža Štajerja iz zbirke Slovenske kinoteke pa je razstavljen v Dvorani Silvana Furlana.