novice

33. Festival LGBT filma

Vračanje politike in zgodovine

Ruby Rich je v svoji referenčni knjigi o novem queer filmu New Queer Cinema (2013) nekoliko pesimistično zapisala vrstice o začetku propada nekoč radikalnega filmskega vala z začetka 90. let prejšnjega stoletja: ”Identitetne politike se ne mešajo dobro z nagibi trga, zato so se novi filmi znebili politike.” Vsakoletna bera poslanih filmov v zadnjih letih in raziskovanje arhiva nekoč prikazanih del, ki LGBT tematike zastavijo veliko bolj brezkompromisno in radikalno, kot si je danes sploh mogoče predstavljati, razkrije, da je imela delno prav. Trg je sprejel LGBT podobe širokogrudno in z donosnim izračunom v mislih: queerovstvo v svoji barviti raznolikosti neogrožajoče drugačnosti je pač nekaj, kar je mogoče donosno prodati ne samo pod oznako liberalne tolerance, temveč tudi ideje, da je queerovstvo samo postmoderno kolažiranje samega sebe. Te podobe so nekako izvzete iz zgodovine nasilnih bojev, frustracij, jeze in obupa, ki so sčasoma prinesle nekatere spremembe za LGBT osebe, te pravice pa niti niso ireverzibilne, kot nas uči sedanjost. A prispeli filmi leta 2017 – leta, ki bo verjetno čez čas retrospektivna zgodovinska lekcija, da nobena pridobljena manjšinska pravica ni za vedno, če se zanjo vedno znova ne boriš – prinašajo politiko nazaj v queer filme in govorijo o naši sedanjosti z veliko mero zgodovinskega spomina.

Letošnji izbor del za Festival LGBT filma je tako nepresenetljivo v znamenju močnih dokumentarnih filmov. Dela, ki prihajajo z različnih koncev sveta, opominjajo, da se podoba, da je LGBT oseba nekje že mogoče res lahko stvar sprejetosti (kar je navsezadnje povsod nerealna podoba), razblini takoj, ko gremo iz zavetja podob kapitalističnega Zahoda, da je drugje biti LGBT oseba smrtno nevarno, na kar včasih prehitro pozabimo. Filmi so prikaz intimnosti in zasebnosti, v katero so LGBT osebe večkrat potisnjene, ljubezni in grajenja alternativnih skupnosti, pa tudi življenj, ki jih uniči homofobija. Tako letošnji izbor prinaša dva izjemna intimna portreta, ki pa imata kolektivne implikacije: prvi je Chavela (Catherine Gund, Daresha Kyi, 2017), film o mehiški pevki Chaveli Vargas, poznani po žanru rancheras. Pesmi o bolečini, hrepenenju, izgubi in nesrečnih ljubeznih v mačistični kulturi navadno pojejo pijani moški, a Chavela, ki o zapuščenosti in drugačnosti ve veliko – starši jo kot otroka zapustijo, ker je nenavadna –, poje rancheras pesmi na svoj način, neverjetno intenzivno in z ženskimi zaimki ljubimk, ki jih opeva. Njeno življenje se znajde v emocionalnem kaosu njenih pesmi, nesrečnih ljubezni (tudi s slikarko Frido Kahlo) in alkohola. Pozneje jo odkrije režiser Pedro Almodovar ter njene pesmi in glas uporabi v svojih filmih. Tako v zadnjem obdobju življenja Chavela postane znana v Evropi, pri 81 letih pa se razkrije v svoji avtobiografiji. Tajvanski film Klepet (Rì Cháng Duì Huà, 2016), ki je dobil nagrado teddy za najboljši dokumentarec na Berlinalu 2017, je režiserka Huang Hui-chen snemala doma, s svojo mamo. Ganljiv film, sestavljen iz dolgih tišin, govori o težavi komunikacije med ženskama, neizrečeni bolečini homofobije, nesprejetosti in zlorabe. Mati se začne režiserki skozi mučne čustvene blokade razkrivati, ji govoriti o nasilnem možu, s katerim se je poročila zaradi družbene prisile, ga zapustila in začela živeti kot lezbijka z dvema malima hčerama. Njena identiteta butch lezbijke se potem razvija, njeno samoiskanje pa poteka vzporedno s hčerinimi občutki izključenosti in zamer. Mati in hči se skozi čustveno izmenjavo učita druga o drugi in svojih zgodovinah.

Dva dokumentarca pokažeta redko videne podobe LGBT življenj v arabskih državah in v ruralni Indiji. Tunizijski dokumentarec V senci (Upon the Shadow, Nada Mezni Hafaiedh, 2017) prikazuje posamezne osebe LGBT skupnosti, ki se v zavetju pred homofobno tunizijsko družbo vse zberejo v stanovanju aktivistke Amine. … in zavrženi … (... ebang bewarish, Debalina, 2013), pa je pretresljiva podoba vaške Indije, kjer dve ljubimki v obupanem poskusu pobega pred prisilnimi porokami in nasiljem naredita skupni samomor. Družbene sankcije lahko delujejo tudi po tragični smrti: njuni družini in vaška skupnost, ki njuno spolno usmerjenost obsojajo, njuni trupli pustijo brez pokopa.

A da bi našli nasilje in homofobijo, ni treba v globalna obrobja nekih vasi, temveč lahko ostanemo doma, kjer ju naredita vidna dva dokumentarca. Slovenski dokumentarec Odraščanje (Siniša Gačić, Dominik Mencej, 2017), s katerim zaključujemo letošnji festival, brez komentarja pripovedovalca spremlja lezbični par z otrokom, ki se odloči v času nedavnega referenduma za izenačitev pravic istospolnih parov do poroke javno izpostaviti. Dokument nekega časa jasno kaže, da je zasebno za manjšine še kako politično, javne politike pa imajo negativen vpliv na tiste vsakdanje drobnarije, ki jih heteronormativna družba jemlje za popolnoma samoumevne. Izid referenduma je danes znan, bojda je k njemu pripomoglo lepo vreme, ki je tiste, ki na volišča niso šli direktno od maše, vabilo na nedeljski izlet. S filmom Slutnja angela (Slutnja anđela, Branislav Princip, 2017), tudi ostajamo v regiji: film govori o srbskem pisatelju, kritiku ter gej in protivojnem aktivistu Dejanu Nebrigiću. Medtem ko gledamo marširajoče vojake in krvave posnetke bližnje balkanske vojne ter razmrcvarjena trupla, ki ležijo sredi ceste, glas pripovedovalca bere Nebrigićev zapis: ”Moška estetika mi je že v otroštvu izzvala strah ... Vsaka prava feministična in gej ideologija je pacifistična in protivojna.” Nebrigić se v norišnici vojnega stanja bori proti militarizaciji in homofobiji, ki je tako tesno zvezana z nacionalizmom ter njegovo konstrukcijo spolov in seksualnosti. Že leta 1991 z aktivistko Lepo Mlađenović ustanovita prvo gejevsko in lezbično organizacijo v Srbiji, Arkadijo, kasneje se pridruži Ženskam v črnem, protivojni feministični skupini. Posnetki vojnih trupel, ki se križajo s pripovedmi o Nebrigiću – vsi prijatelji ga imenujejo kar hodeči teater, saj je vedno in povsod dramatično in na glas izzival ustaljeni hetero-mačizem – dajo zlovešče slutiti, kaj se utegne dogoditi tistemu, ki izziva. In res: Nebrigića, ki je vložil na sodišče prvo sodbo proti homofobiji, proti očetu svojega nekdanjega ljubimca, ta isti ljubimec ubije s kablom za računalnik. Njegova smrt tako postane del nacionalističnega teatra, kjer je gejevstvu odrejena protagonistova vloga tujca.

Igrani filmi nadaljujejo temo političnosti in zgodovine LGBT gibanja: 120 utripov na minuto (120 battements par minute, Robin Campillo, 2017) je film canskega dobitnika zlate palme za scenarij leta 2008 Robina Campilla in letošnji prejemnik canskega grad prixa. Film očrta nedavno preteklost začetka širjenja virusa HIV in epidemije smrti, povezane z aidsom, ki je brutalno zadela gejevsko populacijo. Je še en dokument časa, ki mu uspe ujeti dobeseden boj s časom, urgentnost boja z oblastmi, ki puščajo ljudi, tiste, ki se jim pač zdijo pogrešljivi, umirati. Že skorajda dokumentarističen prikaz sestankov aktivistov, sestankov z oblastmi, ki zavračajo dajanje informacij o učinkovitosti novih zdravil in nočejo uvajati preventivnih programov za tiste, ki jih je aids najbolj zadel – prostitutke in prostitute, odvisnice in odvisnike ter gejevsko skupnost –, ter obupane akcije polivanja s krvjo in trosenja pepela mrtvih na farmacevtskih in državnih banketih pokažejo nedavno neverjetno brezbrižnost kapitala in oblasti do umirajočih nenormativnih teles, tistih teles, ki so nekaj več kot dve desetletji pozneje – če so dovolj udomačena, spodobna in bogata – del iste kapitalistične mašinerije z ličnim imenom ”roza ekonomija”. Na ta zgodovinski trenutek pa se navezuje drugi film, Po Louieju (After Louie, Vincent Gagliostro, 2017), ki je nekakšen post festum jeznega aids aktivizma, saj govori o času, ko jeza in boj aktivizma uplahneta. Sam je slikar in nekdanji aktivist, ki je preživel najhujša leta širjenja virusa HIV, izgubil množico prijateljev in trikrat na teden hodil na pogrebe. 20 let pozneje obstane v času svoje jeze, z veliko mero slabe vesti, da je preživel tista leta, in soočen z novo generacijo LGBT oseb, ki so prišle po najhujših letih aidsa ter so zanj nepredstavljivo apatične. Sam je soočen s posledicami aktivizma, v precepu med tem, da so z aktivizmom dosegli pomembne spremembe, in tem, da je zgodovinski spomin na žrtve njihovih bojev kratek. Tako je nekakšen živeči arhiv queer travme in smrti, ki se ne more soočiti z drugačno sedanjostjo in prihodnostjo.

Igrani filmi ponovijo lekcijo dokumentarnih v tem, da pokažejo, da (samo)destruktivne teže homofobije in političnih komentarjev nanjo ne gre iskati samo v velikih zgodbah zgodovine in organiziranem gibanju, temveč tam, kjer se za LGBT osebe vse začne – intimnosti.

Poetično ganljiv film s Tajvana, Sestrstvo (Gwaat Mui, Tracy Choi, 2016), podobno kot že opisani dokumentarec Klepet iz iste dežele deluje skozi tišine. Tisto, česar ni bilo mogoče ubesediti, Sei vse življenje čuti kot nedoločeno breme. Skozi leta se zapija (podobno kot Chavela) in z razumevajočim možem vodi penzion. Ko izve, da je umrla njena prijateljica Ling, se vrne v Macau, kjer sta nekoč delali in živeli skupaj. Sei skozi spominjanja in srečanje z Linginim sinom, ki sta ga ženski nekoč vzgajali skupaj, razkriva ljubezensko zgodbo, ki se v tedanji družbeni klimi ni mogla zgoditi. Zmenek za noro Mary (A Date for Mad Mary, Darren Thornton, 2016) podobno prikaže, da je vzrok jeze mlade Mary, ki se vrne domov iz zapora, v družinskem in prijateljskem pritisku, da bi bila normativna, a kaj, ko to pač ne more biti. Na kulisi izjemne prostrane pokrajine v filmu Božja dežela (God’s Own Country, Francis Lee, 2017) Johnny popiva in priložnostno na skrivaj seksa z moškimi, z njimi ne ustvarja nikakršnih čustvenih razmerij, dokler na njegovo kmetijo ne pride delavec iz Romunije, ki mu za vedno spremeni življenje. Tamara (Elia K. Schneider, 2016) je venezuelski film, posnet po resničnih dogodkih, o odvetniku, možu in očetu Teu, ki se odloči, da bo storil to, kar si je vedno želel, a nikoli upal – spremenil spol. Njegovo/njeno skrbno grajeno življenje pa se naenkrat začne sesuvati samo vase. Nagrajeni film festivala v Sundanceu, Sanjam v drugem jeziku (Sueño en otro idioma, Ernesto Contreras, 2017), je privlačno enigmatičen film, ki počasi razkriva skrivnost za večdesetletnim sporom edinih dveh govorcev skorajda izumrlega jezika zikril.

Ti in drugi letošnji filmi, ki jih bo mogoče videti na Festivalu LGBT, dajejo slutiti, da morda prihaja drugačna vrsta LGBT filmov: takih, ki se retrospektivno vračajo k preteklosti kot močnemu viru zgodovine in politike, a hkrati v njej ne obstanejo, podobno kot protagonist filma Po Louieju, Sam. In takih, ki se vračajo nazaj k zasebnosti in spet jasno izpostavljajo, da je zasebno nedvomno politično. Queer/LGBT filmi imajo za svoje publike transformativno moč: pokažejo nevidne ali pozabljene zgodovine, tematizirajo neizgovorljive travme in bolečine, prikažejo potencialna življenja, ljubezni, seksualnosti, spole, užitke, skupnosti ... včasih pa tudi politično aktivirajo. Zato je pomembno, da letošnja dela niso samo pogled nazaj, temveč gledajo nazaj z jasnim zavedanjem sedanjosti in mislijo na drugačne prihodnosti.

Jasmina Šepetavc

* * * 

PROGRAM
V osrčju, 26.11., ob 18:00
Figure + 120 utripov na minuto, 26.11. ob 20.00 + pogovor z režiserjem
Uporni duh + Enostavno Charlie, 27.11. ob 17.00
Tako človek kot jaz + V senci, 27.11. ob 19.00
Dvojčici + Poljubi me, 27.11. ob 21.00 
1:54, 28.11. ob 17.00
Slutnja angela + ... in zavrženi, 28.11. ob 19:00
Mai + Sestrstvo, 28.11. ob 21.00
Calamity + Klepet, 29.11. ob 18:30
Fafanje 2017 + Nihče ne gleda, 29.11. ob 21.00
Kože, 30.11. ob 17.00
Orhideja + Sanjam v drugem jeziku, 30.11. ob 18:30
Uporni duh + Tamara, 30.11. ob 21.00
Zmenek za noro Mary, 1.12. ob 18:30
Horizont dogodkov + Po Luieju, 1.12. ob 21.00
Chavela, 2.12. ob 17.00
Božja dežela, 2.12. ob 19:00
Odraščanje, 2.12. ob 21.00 + pogovor z ustvarjalci