novice

Kino Uho: Koyaanisqatsi + We Stood Like Kings

Nemi filmi, tihi filmi in glasba

Po besedah dirigentke in muzikologinje Gillian Anderson, ki se ukvarja predvsem z orkestralno spremljavo nemih filmov, resnično nemi film ne obstaja. Že od prvih filmskih del dalje so se pionirji zavedali, da sta zvok in slika neločljiva ter kot taka imanenten del filmskega izraza; prve javno predvajane kadre so tako spremljali tudi prvi zvočni posnetki, vendar tehnologija sinhronizacije zvoka in slike še približno 30 let ni omogočala resnično zvočnih filmov, in projekcije so tako spremljali glasbeniki v živo, od kitaristov in pianistov do čarobnih orgel in orkestrov. Glasba za filme je bila pogosto spisana vnaprej, še večkrat pa prepuščena okusu direktorjev oz. izvajalcev posameznih kinodvoran – da je občinstvo pravzaprav videlo vedno le eno od različic filma, je bilo samoumevno.

S prihodom prvih pravih zvočnih filmov je ta kaos izginil, zvočna in glasbena podoba filmov sta naenkrat nehali biti spremenljivki in filmska glasba se je lahko prvič zares zazrla sama vase. Filmi so bili s tem še manj nemi, aplikacija glasbe in zvoka pa je zahtevala vedno več razmisleka. Posamezni liki so tako dobivali po vzoru Wagnerjevih oper oz. Gesamtkunstwerka, kot jih je sam pojmoval (torej spoj drame, poetike, glasbe in vizualnega), svoje leitmotive, teme, ki so jih zaznamovale – in velikokrat zapisale v zgodovino (npr. “Imperial March”, tema Dartha Vaderja). Nemi filmi so se medtem umaknili v dvojno vlogo; najprej v neposreden navdih za prihajajoče generacije filmarjev, kasneje pa obvezen del nekakšnega retro-chica, spomenika minuli dobi. V vsakem primeru pa je bila “nemost” teh filmov vedno nekaj, kar je prosilo po dopolnitvi – filmi so se zdeli nedokončani. Vizualnemu je bilo zadoščeno, zvočnemu pa ne. Čeprav se je glavnina projektov “rekonstrukcije” oz. “dogradnje” nemega filma odvijala v zadnjih dvajsetih letih, je bil prvi vidnejši poskus velikopotezni album Giorgia Moroderja, ki je po odlični glasbi za Polnočni ekspres, Ameriškega žigola in Ljudi mačke leta 1984 pospremil restavrirano verzijo Langovega Metropolisa s prototipom postmoderne požrešnosti po formuli “kul film + kul bend kot del zapuščine tega filma”, ki se je v vdoru prisilne zdajšnjosti (nowness) dokončno razcvetela z začetkom 21. stoletja. A Moroder je že v 80. letih nevede odprl vprašanje nemosti filma – film je res lahko tih, nikoli pa ni nem. Obenem mora biti vsaj občasno tih, da je lahko glasen. Moroderjeva pompoznost pa vsiljivo odmeva po vsem Metropolisu, tudi ko liki govorijo. Seveda se govora ne sliši, vendar film ni nem – sugestija govora pri obrazni mimiki govorečega je tako močna, da se Moroderjeva glasba tepe z zvokom, ki ga ni. Film enostavno ne preživi poplave glasbe, saj nima priložnosti biti tih.

Po povsem enaki formuli in z enako vsiljivostjo sta leta 2005 Pet Shop Boys ustvarila glasbo za Eisensteinovo Oklepnico Potemkin. Seveda pri tovrstnih projektih glasba ponavadi nadomesti vso zvočno sliko, zato je njena vseprisotnost razumljiva, a le redko poskuša ta manjko tišine nadomestiti z niansiranostjo, ki bi pustila vizualnemu dihati. V to past so se v zadnjem desetletju ujeli Black Francis pri glasbi za Golema, Dengue Fever pri Izgubljenem svetu in Air pri Potovanju na luno, kjer sicer dobra glasba misli, da filmu oz. sliki dela uslugo, v resnici pa se izkaže za one-trick-ponyja, ki ne more parirati premišljeni, dinamični filmski glasbi in nuditi kontrapunkta vizualnemu.

Novembrski gostje Kinotekinega sklopa Kino-uho, belgijski post-rockerji We Stood Like Kings, so do zdaj nastopali z živo spremljavo nemih filmov Dzige Vertova Šesti del sveta in Walterja Ruttmana Berlin: simfonija velikega mesta, tokrat pa predstavljajo svojo glasbeno videnje kultnega filma Godfreyja Reggia Koyaanisquatsi filma o človeku kot delu narave, brez dialoga in z originalno glasbo Philipa Glassa, ki je v teku let postala ena najprepoznavnejših v zgodovini filma. Tokrat ne gre za nemi film, zato se toliko bolj poraja vprašanje, ali lahko sliko in zvok filma pojmujemo ločeno in ali je poseganje v posamezen element filma lahko karkoli drugega kot popolna apropriacija in hkrati kritika. Vseeno glasba We Stood Like Kings deluje tudi kot poklon originalu; post-rock je vsekakor primeren žanr za potujočo, lebdečo kamero Koyaanisquatsija in kompleksnost sveta, ki ga slika, sploh ker ta glasba izjemno veliko dolguje klasičnemu minimalizmu Glassa in njegovih sopotnikov, We Stood Like Kings pa dovolj dobro dojemajo tako veličino kot tragedijo Reggiovih kadrov. A najbolje delujejo, ko jih veličina ne prevzame do konca, ko dinamika ne izgine – ko pustijo v glasbi dovolj neizrečenega.

Peter Žargi

* * *

PROGRAM
Koyaanisqatsi + We Stood Like Kings, 22.11. ob 20.00