novice

In memoriam: Preprosti paradoks: Harry Dean Stanton

Umrl je filmski igralec Harry Dean Stanton. Gledali bi ga lahko v več kakor dvesto filmskih in televizijskih vlogah – a tega bržkone nismo utegnili storiti. Njegova filmska kariera je trajala od petdesetih let prejšnjega stoletja pa tako rekoč do smrti septembra letos, ko je bil star enaindevetdeset let. S svojim nenavadnim in bogatim opusom je izpisal pomembno poglavje zgodovine filma in hkrati navdahnil njen omembe vreden kos.

Harry Dean Stanton je bil drobne postave in velikega duha, mož specifičnega glasu in nespecifičnega videza. Njegov upadli obraz z žalostnim pogledom je videti tako rekoč vedno enak (na filmu in v resničnosti), a izžareva lahko marsikaj: nežnost, zmedenost, pravičnost, ljubezen ali pokvarjenost, nasilnost ... mož enega obraza mnogoterih izrazov.

Kljub (ali nemara prav zaradi) več kakor pol stoletja trajajočemu nespreminjanju je Harry Dean Stanton igralec nasprotij, celo paradoksov – med njimi je za učinek na filmu zanesljivo pomemben ta, da v vse filme (naj bodo vesterni, drame, kriminalke, ali lynchevski metasvetovi) popolnoma sodi, a hkrati vedno močno izstopa. Je neopazen lik, ki ga nemudoma opazimo.

Odigral je več kakor dvesto vlog in lahko rečemo, da jih je odlično izbiral: cela vrsta je kultnih. Gledalci moje generacije smo ga spoznali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil star že krepko čez petdeset. Gledali smo ga v kinu, v uspešnicah Osmi potnik (Alien, Ridley Scott, 1979; ... ja, filmi so na spored jugoslovanskih kinematografov prihajali z nekajletno zamudo), Pobeg iz New Yorka (Escape From New York, John Carpenter, 1981), Christine (John Carpenter, 1983), Lepotica v rožnatem (Pretty in Pink, Howard Deutch, 1986). Ko pa smo kot srednješolci v kinih in na videorekorderjih začeli gledati filme, ki niso bili zgolj uspešnice, ko smo začeli gledati še nazaj v zgodovino filma in pri tem bolje spoznavati tudi Harryja Deana Stantona (Hladnokrvni kaznjenec [Cool Hand Luke, Stuart Rosenberg, 1967], Peklenski asfalt [Two-Lane Blacktop, Monte Hellman, 1971], Boter, II. del [The Godfather, Part II, Francis Ford Coppola, 1974], Izterjevalci [Repo Man, Alex Cox, 1984], Pariz, Teksas [Paris, Texas, Wim Wenders, 1984], Zadnja Kristusova skušnjava [The Last Temptation of Christ, Martin Scorsese, 1988], ...), smo opazili, da je bil vedno videti star – tudi ko je bil še precej mlad –, da ga srečujemo v pomembnih filmih in da ga hočemo še gledati. Začeli smo v real timu spremljati njegove filme in ugotovili, da se človek tako rekoč ne stara.

Sodeloval je s pomembnimi režiserji: poleg že naštetih še z Robertom Altmanom, Arthurjem Pennom, Johnom Hustonom, Frankom Darabontom ... Harry Dean Stanton je utelešenje americane, a je hkrati za Združene države, zlasti pa njihov film, močno netipičen. V devetdesetih se je (najverjetneje v duhu prej zapisanega) začelo sodelovanje, ki je trajalo do danes – z Davidom Lynchem je posnel filme Divji v srcu (Wild At Heart, 1990), Twin Peaks – Ogenj hodi z menoj (Twin Peaks: Fire Walk with Me, 1992), Resnična zgodba (The Straight Story, 1999), Notranje zadeve (Inland Empire, 2006) in še sveže, a že kultno delo, tretjo sezono Twin Peaksa (2017). Tu ga lahko gledamo kot čudovito posvetilo človečnosti (in v isti sapi samemu sebi), kot ultimativnega Bookhouse boya – v Twin Peaksu so ti možje člani tajne organizacije, ki se bojuje proti zlu –, kar je nedvomno v resnici tudi bil.

Kakor rečeno, Harry Dean Stanton v kadru nikoli ni videti povsem doma, a vseeno vedno naravno sodi tja. Sproščena naravnost, tisto najbolj pomembno, kar pri študiju vlog iščejo vsi igralci, je nekaj, kar Harry Dean Stanton preprosto ”ima”, tak pač je. Hkratni prilagodljivost in neprilagodljivost – v filmih, v resničnosti – izvirata iz njegovega največjega talenta, ki pa je spet ”samo” njegova osebnostna lastnost: biti popolnoma iskren v tem, kdo si; tega nikoli ni skrival. Kakor je sam poudaril v dokumentarcu Harry Dean Stanton: Delno fikcija (Harry Dean Stanton: Partly Fiction, Sophie Huber, 2012): ”Vsakdo v tej sobi, in povsod, je lahko dober filmski igralec, če le dobi dobrega režiserja – ki mu reče, da naj bo, kar je. Pa bo izvrsten. In ne bo potreboval izkušenj, da bi bil filmski igralec.”

Naj na koncu poudarim, da se zavedam nenehnega ponavljanja lastnega imena v zgornjem zapisu, a nikakor in na nobenem mestu nisem mogla zapisati samo ”Stanton” ali ”igralec”, ”velikan igre” ali kaj podobnega, saj je bil vedno samo in vse to – Harry Dean Stanton, ki mu ni para.

Varja Močnik

PROGRAM
Pariz, Teksas, 17. 12. ob 19.00
Zadnja Kristusova skušnjava, 22. 12. ob 20.30
Divji v srcu, 23. 12. ob 20.00
Resnična zgodba, 27. 12. ob 21.00