novice

Dekleta v uniformi

Retrospektiva: Filmi po izboru Siegfrieda Kracauerja/Ob izidu Filmske čitanke/Kino Ekran

V jubilejni, deseti izvedbi kinotečne rubrike Kino Ekran, ki bo na sporedu v torek, 30. januarja, si bomo v Slovenski kinoteki ogledali film Dekleta v uniformi (Mädchen in Uniform, 1931, Leontine Sagan), ki je takoj po svojem izidu postal kinematografski hit in mu je nemški filmski kritik Siegfried Kracauer namenil odlično recenzijo z naslovom Upor v dekliški samostanski šoli. Dober nemški film!

O filmu Dekleta v uniformi in o Kracauerju kot vodilnem filmskem kritiku weimarske republike bosta po projekciji spregovorili Jasmina Šepetavc in Anja Naglič.

Kinotečno rubriko Kino Ekran, ki nastaja v sodelovanju revije Ekran in Slovenske kinoteke, smo uvedli zato, da filmska kritika ne bi bila zgolj pisanje, ampak tudi živa filmska misel. Misel pa je najbolj živa takrat, ko stopi v dialog. V dialog z bralci, gledalci, filmom in kinom.

Vstop na projekcije Kina Ekran je brezp
lačen za vse naročnike revije Ekran.

Berlin weimarske republike je slovel kot dekadenten in opijajoč kraj, kjer ni manjkalo nočnih klubov in divjih zabav, na katere naj bi redno zahajali Marlene Dietrich, Fritz Lang, Bertolt Brecht in drugi velikani kulture 20. stoletja. Veliko teh klubov je bilo namenjenih vse bolj svobodni LGBT skupnosti, ki je v večjih mestih, kot sta Berlin in Hamburg, uspela splesti močne subkulturne vezi. Nemški geji, lezbijke in biseksualci so v tistem času lahko videli tudi svoje prve podobe na velikem platnu: Drugačen od drugih (Anders als die Andern, 1919; Richard Oswald) je verjetno eden prvih filmov z eksplicitnim pro-gejevskim sporočilom, Michael (1924; Carl T. Dreyer) je film o tragični homoseksualni ljubezni med umetnikom in njegovim modelom, v Pandorini skrinjici (Die Büchse der Pandora, 1929; G. W. Pabst) pa Louise Brooks igra seksualno svobodomiselno in biseksualno Lulu.

Dekleta v uniformi (Mädchen in Uniform, 1931; Leontine Sagan) so po svoje lahko nastala ravno v času opisane weimarske republike, hkrati pa to daljnosežno delo vizionarsko opozarja, da se liberalno vzdušje republike izteka. Dogajanje je postavljeno v Potsdam, le nekaj kilometrov od omamnega Berlina, v kraj, ki ni mogel biti bolj drugačen: Potsdam ima dolgo tradicijo pruske vzgoje (je nekdanja prestolnica pruskih kraljev), strogega militarizma in odpovedovanja v prid dolžnosti do države. V internatski šoli, ki jo vodi stroga ostarela ravnateljica (sama v uniformi, s palico, ki je ne uporablja toliko za hojo kot za zastraševanje, je namerno predstavljena kot pruski kralj Friderik II. Veliki in falična ženska hkrati), vidimo dekleta, ki postrojeno korakajo po dvorišču in pojejo pesmi o veličastni domovini. Film že od uvodnega prizora dalje opozarja na strogo discipliniranje: dekleta imajo v nacionalističnem diskurzu jasno odrejeno mesto – in medtem ko v komičnih prizorih sanjarijo o tortah, oblitih s sladko smetano, ravnateljica svoji grbasti pomočnici (ki opreza za prestopnicami in jih tožari) govori: “Prusi so bili od nekdaj lačni. One so otroci vojakov. In če bo bog dal, bodo matere vojakov. Skozi disciplino in lakoto bomo ponovno veličastni!” V ta svet vojaško organiziranega legla hčera vojakov, bodočih žena in mater vojakov prispe Manuela (Hertha Thiele), kakopak hči vojaka in pokojne matere, ki se kmalu zaljubi v mlado učiteljico gospodično von Bernburg (Dorothea Wieck), kar zgodbo skorajda pripelje do tragičnega konca.

Če so kritiki pozneje film največkrat brali ravno skozi anti-militaristično prizmo, kot zadnje opozorilo pred rastočim nacizmom, sta bili v analizah temi feministične in seksualne osvoboditve največkrat zamolčani. Ruby Rich v izjemni recenziji opozori, da film pomembno deluje tudi kot anti-patriarhalni in lezbični tekst. Razveza anti-fašizma in (lezbičnega) feminizma filma namreč ni le netočna, temveč tudi nevarna; navsezadnje film vseskozi opozarja na nacionalsocialistično ideologijo združevanja tradicije pruskega militarizma in heteronormativne patriarhalne vzgoje “primernih” vojaških mater in žena, ki je v nefiktivnem svetu pomenila hkratno brutalno preganjanje tistih, ki so heteronormativne zapovedi prekršili. Kar se pred gledalci odvija od vsega začetka, je kompleksna družbena kritika militarizma, predvsem skozi ljubezensko zgodbo in seksualno transgresijo: ko Manuela prispe v novo šolo, jo stroga teta in učiteljice označijo za “emocionalno dekle”, potrebno prave vzgoje. “Emocionalnost” skozi film deluje kot prikrit govor o lezbištvu, ki vsakič znova zmoti pravila internata. Manuela namreč čustveno zaniha vsakič, ko vidi gospodično von Bernburg: ne zna odgovarjati na vprašanja, joče, ko jo učiteljica poljubi za lahko noč – ne zaradi poljuba, temveč ker ve, da bo nekoč morala oditi, učiteljica pa bo poljubljala nova dekleta –, se je močno oklepa, ko jo učiteljica objame … Manuela je zaljubljena odkrito, privlačna učiteljica gospodična von Bernburg pa ambivalentno igra dvojno vlogo, opozori Ruby Rich: po eni strani je postavljena nasproti despotski avtoritarni oblasti ravnateljice, po drugi pa to isto oblast ohranja, le na bolj human način.

Učiteljičin način vzgoje je seksualna represija v imenu družbene harmonije, zato večkrat poudari, da mora z vsemi dekleti ravnati enako, vsako od njih poljubiti za lahko noč v enaki meri. A hkrati se zdi, da Manuela v učiteljičino in šolsko fasado uspe vnesti razpoko, ki stvari spremeni za vedno. Ko Manuela po uspešni produkciji šolske igre (Schillerjevega Dona Carlosa, romantične zgodbe o prepovedani ljubezni in uporu) pijana pred vsemi prizna svojo ljubezen, jo ravnateljica zgovorno zapre v šolsko ordinacijo (navsezadnje je lezbištvo zanjo bolezen), učiteljica pa se po začetni zadržanosti nekako osvobodi, ko despotski figuri reče: “Tistemu, čemur vi pravite greh, jaz rečem veliki duh ljubezni.” Četudi bi hoteli prizor brati kot zagotovilo lezbične potrditve in upanje, da se nekaj utegne spremeniti, film gledalcem jasno kaže, da je tisto, kar gledamo, nekakšna heterotopija – začasna suspenzija zunanjega sveta, ki ni nikoli v kadru, a je hkrati neločljivo zvezan z njim. Vsaka transgresija, ki jo dekleta zagrešijo znotraj internata, se dogaja pred kulisami veličastne stavbe, prepredene s prepovedanimi conami (eno od teh je breznu podobno osrednje stopnišče, na katerem se odvija končna scena filma), sencami, ki implicirajo ujetost likov, in zunanjimi zvoki korakanja, ki vseskozi opozarjajo, da je heteronormativni patriarhat na platnu mogoče res odsoten, a hkrati dekleta popolnoma obkroža.

Filmski kritik Siegfried Kracauer je svojo prvo recenzijo filma leta 1931 zaključil s komentarjem, ki ga je danes mogoče brati kot tragično zmotno napoved širšega stanja nemške družbe – “Ta film je znamenje, da se pri nas prebujajo še dobre sile” –, sam film pa je gledalcem namerno pustil odprt konec, po katerem se lahko sprašujejo, ali bi bil poraz oblasti navsezadnje le mogoč. V primeru Deklet v uniformi je zgodovina na vprašanje jasno odgovorila: režiserka Leontine Sagan in piska originalne igre, po kateri je bil narejen film, Christa Winsloe, sta zaradi porekla odšli iz nacistične Nemčije; veliko deklet, ki jih vidimo na platnu, in tistih za kamero pa je pristalo v taboriščih. Film je bil kmalu cenzuriran in prepovedan, a je preživel vojno, dokler ga ni odkrilo feministično gibanje drugega vala ter začelo prikazovati in analizirati na novo. V Kinoteko prihaja v letu 2018, še vedno prav toliko pomemben in poučen, kot je bil leta 1931.

Jasmina Šepetavc

PROGRAM
Dekleta v uniformi, 30. 1. ob 19.00 + pogovor po projekciji