novice

Mokre sanje Tanke rdeče črte

Filmski dvojček

Terence Malick (na Harvardu je diplomiral pri Stanleyju Cavellu in v času pisanja magisterija na Oxfordu “romal” k Heideggerju, ki ga je kasneje tudi prevajal) je Tanko rdečo črto (Thin red line, 1998) kot svoj tretji film zrežiral pri 55 letih, po dvajsetih letih premora, ter ga nemudoma, že v fazi predprodukcije, začel spreminjati v orjaški kult. Zraven so hoteli biti vsi: filmski studii so se tepli, kdo bo vložil več, igralci z A liste so se borili za vpoklic, četudi kot statisti (na koncu so v njem med drugimi pristali Penn, Brody, Caviezel, Chaplin, Clooney, Cusack, Harrelson, Koteas, Nolte, Reilly, Travolta …), producenti trudili, da bi ugotovili, kje Malick sploh je. Istega leta je na drugem koncu sveta Steven Spielberg snemal Reševanje vojaka Ryana (Saving Private Ryan, 1998) ter stavil na Toma Hanksa in računalniške efekte. A oskarjevski apetiti obeh so bili podobni. Rdeča črta je bila nominirana sedemkrat, a ni prejela niti enega kipca, Ryan je bil nominiran enajstkrat, domov je odnesel pet oskarjev.

Čeprav smo v času nastanka Tanko rdečo črto gledali kot mokre sanje vsakega romantičnega odraščajočega fanta, Ryana, posnetega kot napoved računalniških iger, pa kot mokre sanje vsakega geekovskega odraščajočega fanta, se 20 let kasneje zdi, da ju je treba gledati naenkrat, drugega ob drugem, podobno kot demokrate in republikance. Rdeča črta glorificiranje vojne kot osebne vojne (tagline: Vsak človek bojuje svojo lastno vojno) je napoved ene izmed strategij 21. stoletja, kako upodobiti nevzdržno, abstraktno nasilje, ga prelisičiti s kolektivno igro, odsotnostjo protagonista, tripartitne aristotelovske strukture, estetiziranjem narave, posnete iz nenavadnih rakurzov (kot da bi svet gledali kot drevesni list, mnogobarvna papiga, šelesteča trava…), iz roke, z dolgimi premiki steadicama, decentraliziranih kompozicij, sledenjem vojakov izza hrbta, glorificiranjem domorodcev, moralk iz offa ("Kaj je ta vojna v srcu narave?“, “Vojna ne oplemeniti ljudi, spremeni jih v pse“), vzneseno glasbo … Na drugi strani Reševanje vojaka Ryana uporablja računalniško animacijo, sopostavljanje dveh časov in “humanizem” (Misija je človek).

Če zapišemo, da Malicka ni brez Hansa Zimmerja, je treba Spielbergu nujno dodati Johna Williamsa. Če Williamsova muzika temelji na ponavljajočem se ritmu vojaških bobnov, se Zimmer mestoma opira na polinezijsko tradicionalno glasbo, mestoma črpa iz (pozno)romantične tradicije, dvakrat pa je v filmu uporabljena tudi “klasična”, vnaprej napisana glasba. Na začetku filma je uporabljen del zadnjega stavka Faurejevega Rekviema z naslovom In Paradisum, v sekvenci poboja Japoncev, tam, kjer ameriški vojak japonskemu ujetniku sadistično napoveduje, da bo umrl, ta pa mu odgovarja v predsmrtni nerazumljeni japonščini, pa Malick in Zimmer uporabita del skladbe Charlesa Ivesa z naslovom Neodgovorjeno vprašanje. Ivesova skladba se v Tanki rdeči črti v Zimmerjevo prelije brez jasne cezure – Malick in Zimmer natančno vesta, kaj delata, a to vseeno počneta. Če njuno početje skušamo poenostaviti, potem bi lahko zapisali, da mejo med tonalno in atonalno glasbo postavljata na mejo med zahodno, domačo, in vzhodno, tujo civilizacijo. Ukane Tanke rdeče črte ne gre iskati v tem, da Malick zahodne vojake vzpostavi kot sadistične, okužene z vojno in ultimativnim zlom, ampak v tem, da spektakelsko Zimmerjevo glasbo nevidno prekine z Ivesovim (atonalnim) začetkom Neodgovorjenega vprašanja.

Na obzorju popularne kulture je Tanka rdeča črta v formalnem smislu definirala prihodnost oglaševanja in videospotov, danes jo skuša do kadra natančno oponašati vsak drugi oglas za avtomobilsko industrijo, Reševanje vojaka Ryana pa s svojo herojskostjo v velike zgodovinske zgodbe uvede intimizem. A ne-moč reprezentiranja vojne kot ultimativnega nasilja gre iskati drugje, na primer v filmih Savlov sin (Saul fia, Laszlo Nemes, 2015) in Pojdi in poglej (Idi i smotri, Elem Klimov, 1985). Zrelega moža od odraščajočega dečka potemtakem ne ločijo pripovedna mesta, s katerimi se oba ukvarjata, temveč formalni postopki, torej ne to, kaj vidita, ampak kako gledata.

Nejc Pohar

PROGRAM
Tanka rdeča črta, 20. 1. ob 20.00
Reševanje vojaka Ryana, 21. 1. ob 19.00
Filmski dvojček – z eno vstopnico na filma v soboto in nedeljo: Tanka rdeča črta in Reševanje vojaka Ryana