novice

Rusi prihajajo! Rusi prihajajo!

Fokus: Hladna vojna

Od Železne zavese (The Iron Curtain, 1948) Williama Wellmana, ki ga imajo pogosto za prvi hollywoodski vojni film, in filmov, kot sta Zadnja obala (On the Beach, Stanley Kramer, 1959) ali Zelene baretke (The Green Berets, 1968) Johna Wayna, ki ju imajo za pomembna mejnika hladnovojnega filma, se je hladna vojna na filmu pojavljala znova in znova. Dr. Strangelove (Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb, Stanley Kubrick,1964) je hladno vojno parodiral kot otroški prepir, ki ga je še povečevala seksualna negotovost. V času hladne vojne je zaživela franšiza Jamesa Bonda, verjetno najslavnejšega vohuna vseh časov. Da je ta ali oni ruski sumljiv tip (ruski) vohun, so lahko vsakogar obtožili tudi v s politiko sicer nepovezanih filmih tistega časa, politično satiro Williama Rosa pa so kar odkrito naslovili Rusi prihajajo! (The Russians Are Coming, the Russians Are Coming, Norman Jewison, 1966).

Hladna vojna še danes (kljub neokusni naklonjenosti obeh današnjih voditeljev tedanjih dveh najmočnejših vpletenih nasprotnikov) živi v neštetih filmih in televizijskih serijah, ki obdobje jemljejo bolj ali manj resno – od Življenja drugih (Florian Henckel von Donnersmarck, 2006), Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun (Tinker Tailor Soldier Spy, Thomas Alfredson, 2006) in Wilsonove vojne (Charlie Wilson's War, Mike Nichols, 2007) do Moža iz agencije U.N.C.L.E. (The Man from U.N.C.L.E., Guy Ritchie, 2015) in ameriških parodij izvirnih hladnovojnih filmov, kot so filmi o Austinu Powersu, britanske televizijske uspešnice Nočni receptor s Tomom Hiddlestonom in z retro slogom obsedene nemške vohunske serije Deutschland 83. Filmi o hladni vojni danes torej niso več nujno le preiskovanja (zgodovinske) politične situacije, so priložnost za satire, parodije, za metaforično žanrsko raziskovanje totalnega spopada med "dobrim" in "zlim", za glamur, ki bi bil danes označen za grozljivo passé, pa tudi zgolj za užitek v preoblačenju v uniforme tistega časa in nastopanju v stiliziranemu retro okolju, ki so – sploh v zadnjih letih – z neprestanim ironičnim sklicevanjem in ljubeznijo do kulturnega pastiša postale neizmerno kul.

V dejanskem času hladne vojne je film kot eno izmed najučinkovitejših sredstev vpliva na množično javno mnenje pogosto igral povsem drugačno vlogo. Vse od Trumanove doktrine do poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih, ko je padel berlinski zid (ali pa Sovjetska zveza), so se tako filmarji kot politiki zavedali, da lahko tisto, kar množice vidijo v kinu, na njihovo razumevanje političnih strategij lastnih držav odločilno vpliva. Nastajale so britanske vohunske komedije petdesetih, vzhodnonemške vesoljske pustolovščine iz šestdesetih, paranoični ameriški trilerji sedemdesetih in celo kubanske alegorične vampirske risanke iz osemdesetih. Hladna vojna je bila bolj kot marsikaj drugega tekmovanje v propagandi; bíli so jo ameriški in sovjetski filmarji, ki še nikoli prej niso imeli na voljo tako množičnega medija in možnosti za tako globoko in široko obsegajočo komunikacijo. Ker bi bile posledice dejanskega spopada prehude, sta Washington in Moskva iskala nadomestke: poleg proxy-vojn v tretjem svetu je bila to vojna z besedami in podobami.

Hladna vojna je delovala tudi v filmskem zaodrju: med "veliko čistko", ki je Hollywood zaznamovala v dobi McCarthyja, so bile kariere številnih filmarjev uničene, ker naj bi bili na tak ali drugačen način povezani s komunističnim prevratništvom; drugim včasih ni preostalo drugega, kot da snemajo en ideološki film za drugim, z notranjimi pripovednimi logikami, ki so dobile kar svoje ime: reductio ad Stalinum. Zgodovinarji vlogo ameriške filmske industrije v času hladne vojne danes berejo v širšem, mednarodnem kontekstu: na primer v povezavi s tem, kako je bil Hollywood pripravljen izvažati ameriške ideale, kot jih je določalo ameriško zunanje ministrstvo. Prvi javno objavljeni dokazi za sodelovanje med delovanjem vladnih agencij in filmsko industrijo postajajo predmet resnih zgodovinskih študij šele v zadnjih desetletjih. FBI, ameriško zunanje ministrstvo, Pentagon, CIA in druge organizacije so na filmarje izvajale ustvarjalni pritisk na vrsto različnih načinov: od odkritih finančnih pomoči filmarjem, ki so jim ideološko zaupali, do združevanja slavnih režiserjev, producentov in igralcev, ki bi "ameriško demokracijo" znali najučinkoviteje prodati; financirali so celo tuje filme, ki so bili v svojih stališčih protisovjetski.

Velika večina filmov, nastalih v času hladne vojne, je do danes povsem razumljivo poniknila v pozabo; filmska predstava o hladni vojni iz tistega časa pa je še vedno predmet odkrivanja, prav tako vloga, ki so jo pri mobilizaciji javnega mnenja imela državno-zasebna omrežja institucij, ki so včasih odkrito, drugič prikrito vabila k svojim ideološkim pogledom. Vloga teh filmov je vidna še danes – ne le v posledicah, ki so jih njihovi boji za pravi pogled na sodobnost imeli na ameriško družbo, temveč tudi na kulture in družbe po vsem svetu.

Tina Poglajen

Vir: Tony Shaw. 2007. Hollywood's Cold War. Edinburgh: Edinburgh University Press, str. 1–8.

PROGRAM
Žrtvovanje, 4. 2. ob 19.00
Rdeča vročica, 7. 2. ob 21.00
Pobesneli Maks, 9. 2. ob 21.00
Tovor 200, 10. 2. ob 19.00
Življenje drugih, 16. 2. ob 21.00
Kotlar, krojač, vojak, vohun, 23. 2. ob 18.00
K-19: Črna vdova, 23. 2. ob 20.30
Wilsonova vojna, 28. 2. ob 19.00