novice

Otok v Ljubljani

Otok filma v oceanu norosti

Norost v naslovu se nanaša na številne razmere, okoliščine, posameznike, povezane s Filmskim festivalom Kino Otok – Isola Cinema: na mikroravni (govori o nastajanju festivala, o niansah dela in prizadevanj festivalske ekipe) in prav tako na makroravni, saj živimo v popolnoma ponorelem svetu, v katerem sta boj za oblast in denar zasenčila (raje – poteptala, umorila, zatrla) prizadevanja za enakopravno in kvalitetno življenje vseh prebivalcev sveta.
Kino Otok se proti tem gnusnim razmeram bojuje s svojim samim obstojem, s programom in z načinom, kako svoj program izvaja. Naša moč je v tem, da verjamemo v učinek in posledice filma, verjamemo, da nas, gledalce, stik z umetnostjo in kulturo senzibilizira in le občutljivi in pozorni lahko začenjamo razumeti, kaj se z nami in okoli nas sploh dogaja. In zato Otok vztraja.
S filmskim programom in obfestivalskim dogajanjem nameravamo še naprej postavljati ključna vprašanja o – in ob – filmski umetnosti, a ne z vsiljevanjem odgovorov nanje, temveč s spodbujanjem dialoga in razmisleka. Festival razumemo kot kraj, kjer na projekciji filmsko delo postane popolna celota in končni izdelek, stvaritev avtorja v komunikaciji z gledalcem. Velik poudarek namenjamo izmenjavi razmišljanj, mnenj, pogledov – na festivalu ne razvijamo rdečih preprog, temveč ustvarjamo sproščeno in spodbudno okolje, v katerem poteka poglobljen dialog med avtorji, strokovnjaki in ljubitelji filma.

Festival Kino Otok je že pred leti načrtno opustil tekmovanje med filmi, na festivalu ne podeljujemo nagrad, saj prepričano zagovarjamo prostor prikazovanja in posredovanja filmske umetnosti, v katerih velja enakopravnost različnih izrazov, razmišljanj in zornih kotov, ki enakovredni spodbujajo širjenje pogleda, misli, duha.

Filmski program Kino Otoka bomo tudi letos med 6. in 10. junijem prikazali na več osrednjih prizoriščih v Izoli (Letni kino, kino Odeon, Video na plaži in Kulturni dom), pa v Ljubljani (v Kinoteki in Kinodvoru), Idriji, Tolminu in Sežani. Z izborom filmov se ravnamo po osnovni ideji, viziji in poslanstvu festivala, da se, skupaj z raznoliko publiko, posvečamo raziskovanju filma in odkrivanju različnih filmskih izrazov. V središče programa postavljamo svetovni avtorski film, pri čemer vzpostavljamo dialog med filmom kot umetnostjo in filmom kot vplivnim medijem in sredstvom, ki raziskuje in predstavlja raznolike plasti življenja, družbe, sveta in drugih umetniških zvrsti.

Vsak otoški film je mojstrsko delo in letos so nam mojstrovine zagotovili Milčo Mančevski, Ruth Beckermann, Pedro Pinho, Johann Lurf, Milo Rau, Xavier Beauvois, Martha Colburn, Bertrand Mandico, Andrej Zdravič in mnogi drugi pomembni filmarji. Veselimo se projekcij, ko bomo svoja filmska odkritja podelili z gledalci.

Otok v Kinoteki

Program, ki ga Otok prikazuje vsako leto v okviru sekcije Otok v Ljubljani v Slovenski kinoteki, se vselej opira na programske smernice Kinoteke in tudi na kinotečno vlogo – in nalogo , posvečeno odkrivanju mnogoterih vej in rokavov zgodovine filma.
Pred osrednjim festivalskim dogajanjem v Izoli bomo v kinotečni dvorani zavrteli prvi del nenavadnega, vrtoglavega filmskega dvojčka, Odjebi! Finske slike (Perkele! Kuvia Suomesta, 1971) Jörna Donnerja, finske legende, pisatelja, režiserja, politika in producenta, ki je ena izmed finskih kulturnih ikon; je edini Finec, ki je dobil oskarja (kot producent Bergmanovega filma Fanny in Alexander). Enkraten, zabaven in pronicljiv filmski esej govori o družbi v času, ko je
finska kmečka populacija odhajala s trebuhom za kruhom s podeželja in se selila v mesta in na Švedsko. Takrat se je Donner s kamero odpravil po Finski (in tudi po Švedski, saj se je tam začenjal moderni svet) in sodržavljane vseh generacij in različnih družbenih slojev ter prepričanj, zlasti pa tiste z “družbenega roba”, spraševal o njihovih življenjih, sanjah, idejah o napredku, ljubezni, spolnosti in o njihovi deželi. Film mo

no odzvanja tudi v naši, slovenski, realnosti, ko spoznavamo prebivalce hladnih in odročnih krajev, ki so pogosto ponižno vdani v usodo, se odločajo za selitev na Švedsko ali pa zatočišče iščejo v čezmernem vdajanju pijači. Podobe spremljajo protestne pesmi in v (anti)estetiki filma odzvanjata uporništvo in radikalno politično gibanje tistega časa, usmerjeni proti političnim elitam. V iskanju finskega duha je nastala očarljiva klasika, ki pa jo zaradi iskrene in eksplicitne narave nekaterih prizorov in očitnega posmehovanja oblasti v izvirni različici lahko gledamo šele zdaj, več kakor 20 let po nastanku. Pozor! Odjebi! Finske slike bo na sporedu zgolj in samo v Slovenski kinoteki, saj je filmska kopija stara in krhka in zato primerna samo za projekcijo v tehnično preciznem kinotečnem okolju.
Med osrednjim festivalskim dogajanjem pa si bomo v Izoli ogledali še drugi del te izvirne klasike, Odjebi 2 – Finske slike (Perkele 2 – Kuvia Suomesta, 2017); Donner, zdaj star petinosemdeset let, se še enkrat odpravi iskat srž finske družbe in njenega odnosa do življenja.

V Kinoteki bo festival Kino Otok odzvanjal še globoko v mesec junij – takrat bosta na sporedu dve otoški delikatesi, dva zelo različna, a oba omamno čudaška in razigrano zabavna filma.
Ustvarjam hibride, v spolih in filmu. Časi se spreminjajo in reprezentacija spolov se mora v filmu spremeniti,” za svoj film Divji fantje (Les Garçons sauvages, 2017) pravi
Bertrand Mandico, ki v celovečernem prvencu še poglobi čudežni univerzum svojih kratkih filmov. Film, ki prehaja iz žanra v žanr, njegovi liki pa iz spola v spol, je čudovito stilizirano delo, posneto na način old-school. To pomeni, da je posnet na filmski trak, vse trike (projekcije na ozadje, dvojne ekspozicije ...) ustvari na samem snemanju; film snema nemo, brez zvoka, potem pa ga igralci v postprodukciji nadsinhronizirajo, šume ustvari umetno in doda še glasbo. Rezultat je imenitna fantastična, romantična, sanjska, nedrealna, erotična pustolovščina o popolni in uspešni prevzgoji divjih fantov, ki jih njihov vzgojitelj, čudaški in nasilen kapitan s potetoviranim penisom in eno dojko, odpelje na čudežni otok, porasel z bujno, nadnaravno vegetacijo. Jules Verne sreča Williama Burroughsa, ki sreča Josepha Conrada, pa Rainerja Wernerja Fassbinderja, Kennetha Angerja, Josepha Von Sternberga, Wakamatsuja Kojija …

Tudi zadnji film, ki bo v Kinoteki nosil štafeto Kino Otoka, (Johann Lurf, 2017), se poigrava s filmsko zgodovino – in ta na prav neposreden, skoraj taktilen način. Lurfov celovečeni prvenec kronološko niza posnetke zvezd iz filmov – ne filmskih zvezd, temveč zvezd na nočnem nebu, pikic svetlobe v večni temi, ki jih je izbral iz 550 filmov, posnetih od začetkov filmske zgodovine do današnjih dni (projekt pa namerava vsako leto nadgrajevati). Ti zvezdni trenutki, ki jih iztrga iz konteksta skupaj s sinhronim zvokom – z ambientalnimi šumi, mogočnimi orkestralnimi spremljavami, s pedantnimi razlagami in sanjavimi razglabljanji – so čarobna polja teme, nežno posuta z neskončnimi možnostmi. Lurfova drzna montaža kljub preprostemu konceptu ustvari duhovit, melanholičen, kontemplativen in temeljit pregled zgodovine filma, zgodovine človeka in njegovega odnosa s prostorom in časom, z neskončnim vesoljem.

Jasno je torej, da nas bo Kino Otok tudi letos popeljal do zvezd in nazaj, v skrite in vpijoče kotičke vesolja, sveta in človeškega duha. Ne zamudite torej imenitnega popotovanja, zabavnih peripetij, grobih streznitev in direktnih zaušnic, ki si jih kot državljani Sveta vsi nedvomno zaslužimo.

Se vidimo na Otoku!

Varja Močnik

Spored:

Odjebi! Finske slike, 2. 6. ob 20.00
Divji fantje, 14. 6. ob 21.00
★, 15. 6. ob 21.00