novice

Fokus: Roger Deakins

Naturalizem svetlobe Rogerja Deakinsa

Roger Deakins je ime, ki že vsaj zadnjih petnajst let pri filmskih ustvarjalcih in navdušencih – zadnja leta pa tudi širše – vzbuja neomajno občudovanje. Neštetokrat nagrajeni in za oskarja dvanajstkrat nominirani legendarni direktor fotografije je letos s trinajsto nominacijo za svoje delo pri filmu Iztrebljevalec 2049 (Blade Runner 2049, 2017) naposled zlati kipec tudi prejel. Njegova impresivna filmografija obsega prek petinsedemdeset naslovov, med katerimi najdemo filme, kot so Sicario: Onkraj zakona (Sicario, 2015), Skyfall (2012), Jesse James in strahopetni Robert Ford (The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford, 2007), Veliki Lebowski (The Big Lebowski, 1998), Fargo (1996) in Kaznilnica Odrešitve (Shawhshank Redemption, 1994), ki je še danes na prvem mestu IMDB lestvice 250 najbolje ocenjenih filmov vseh časov. In prav v zvezi s tem filmom Deakins v enem izmed intervjujev pripoveduje anekdoto. Še kot neznan avtor je slišal pogovor dveh starejših, zelo uveljavljenih direktorjev fotografije: prvi reče drugemu, da Kaznilnici odrešitve ne bi dal nagrade, saj je direktor fotografije uporabil zgolj naravno svetlobo in bi bilo bolje nagraditi film, kjer je dobro uporabljena filmska luč. Paradoks je seveda, da je Kaznilnica odrešitve skoraj v celoti posneta s pomočjo filmske luči, zato Deakins pravi, da je bil to eden najlepših komplimentov, kar jih je kdaj prejel. Ta stavek poleg skromnosti lepo odraža njegovo filozofijo in pristop do dela: fotografija v filmu mora podpirati zgodbo, pomagati potopiti gledalca v doživetje, ustvariti atmosfero, sprožiti čustva, a biti pri tem popolnoma neopazna oziroma za publiko zavestno nezaznavna. Najboljša filmska fotografija deluje na območju gledalčeve podzavesti. Če gledalec v pogovoru o filmu izpostavi določen kader, to pomeni, da s tem kadrom nekaj ni v redu. Preusmeril je gledalčevo pozornost stran od zgodbe.

Deakins v več intervjujih pripoveduje, da si je vedno želel fotografirati ljudi in pripovedovati-kazati njihove zgodbe, človeške zgodbe. Kariero je po končanem študiju začel v drugi polovici sedemdesetih z dokumentaristiko, od koder izvira njegova naturalistična in funkcionalistična filozofija ustvarjanja. Zanimajo ga človeške zgodbe z močnimi liki. Kamero postavlja funkcionalno, z razlogom. V njegovih filmih zaman iščemo kadre, ki bi zgolj s tehnično platjo upravičevali svoj obstoj. Prav tako ne najdemo posnetkov v vlogi atraktivnosti ali prikrivanja scenaristične ali režijske luknje oziroma zapolnjevanja časa med prizori. Tudi svetlobo uporablja premišljeno in popolnoma nadzorovano, a hkrati nevidno in vedno strogo motivirano. Ob njegovih filmih ima gledalec občutek, kot da je prvič vstopil v prostor dogajanja skupaj z liki. Če se za trenutek zavestno odtrga od zgodbe, se mu celo zazdi, da je tudi filmska ekipa na dan snemanja prvič prispela na lokacijo skupaj z liki, kot bi gledal izjemno likovno dovršene dokumentarne posnetke. Svetloba daje občutek popolnoma naravno prisotne atmosfere lokacije, ne glede na to, ali se prizor dogaja v prostoru ali na prostem. Pogosto so prav prizori na prostem posneti v studiu, kar je celo za filmske ustvarjalce popolnoma nevidno, za širšo publiko pa pogosto tudi nedojemljivo. Ob natančnejši analizi gledalec ugotovi, da je filmska slika popolnoma prepletena z zgodbo in ustvarja za igralce podlago, na kateri lahko njihovi liki resnično zažarijo. Kot bi bila prostor dogajanja in atmosfera neke vrste odbojnik, ki pomaga usmeriti in obdržati gledalčevo pozornost in podzavest znotraj zgodbe.

Naturalizem svetlobe je eden glavnih in zagotovo najbolj znan zaščitni znak ustvarjalnosti Rogerja Deakinsa. Pogosto se uporablja beseda "stil", a sam zase pravi, da stila nima. Je zagovornik ustvarjanja vizualnega koncepta glede na zgodbo, brez predhodne ideje ali vizije, v tesnem sodelovanju z režiserjem in scenografom. Kot bi vsakič delal prvič, od začetka in neobremenjeno. Filmi, pod katere se je podpisal kot direktor fotografije, gledalca objamejo in posrkajo vase zaradi občutka lahkotnosti in preprostosti, s kakršno nam podobe podajajo zgodbo. Svet, v katerem se odvija, pa nam s prvim kadrom neopazno zleze pod kožo in se naseli v naši podzavesti; neobremenjeno, neobremenjujoče. Prav zaradi tega je v povezavi z obrtniškim mojstrstvom, pristno človeško tenkočutnostjo in genialnim talentom Roger Deakins med najpomembnejšimi filmskimi ustvarjalci današnjega časa. In nedvomno bo kot tak ostal zapisan tudi v svetovno zgodovino filmskega ustvarjanja.         

Lev Predan Kowarski

Program
Barton Fink, 5.6. ob 21.00
Kaznilnica odrešitve, 6.6. ob 20.00
Fargo, 7.6. ob 19.00
Mož, ki ga ni bilo, 7.6. ob 21.00
V dolini smrti, 8.6. ob 19.00
Ni prostora za starce, 8.6. ob 21.30
Marinec, 9.6. ob 19.00
Krožna cesta, 9.6. ob 21.30
Bralec, 10.6. ob 20.00
Zresni se, 17.6. ob 21.30