novice

9. Festival migrantskega filma

Ni bilo, kakor smo pričakovali.
Slišal sem stvari, ki jih še nikoli nisem slišal.
Videl sem stvari, ki jih še nikoli nisem videl.
Ves čas se zavedam, da sem tujec.
(Tovarna oblakov, Susanne Dzeik, 2017)

Ste se že srečali s smrtjo? So mimo vaših ušes švigale bombe in vam je telo stresalo od težke eksplozije? Ste na svoji koži čutili kaplje tuje krvi? Ste med ruševinami in propadom sanjali o življenju v miru in spoznali, da so velike sanje o svobodi, miru in solidarnosti velika prevara?

Filmi letošnjega festivala nam bodo predstavili zgodbe beguncev, ki bi lahko na zgornja vprašanja odgovorili pritrdilno. V Evropi se trudijo živeti »normalno« življenje. Pogoste birokratske ovire pri urejanju statusa, čisto eksistencialna vprašanja, kako sploh preživeti v novem okolju, kaj šele živeti, nesprejemanje s strani družbe, vse to spremlja ganljive izpovedi domačim, ki so ostali v vojni in strahu, da ne preživijo današnjega dne.

V političnem diskurzu in ostrenju govora proti beguncem prepogosto pozabimo, da so to ljudje, ki iščejo svoje mesto v svetu, ker ga v svoji domovini ne morejo imeti. Tudi na to nas bodo opominjali filmi na letošnjem Festivalu migrantskega filma, ki ga v svoji 9. ediciji ob svetovnem dnevu beguncev (20. junij) organizira Slovenska filantropija. Festival bo združil Ljubljano in nekatere druge kraje po Sloveniji v razmišljanju o nevarnosti verjeti in zaupati, kakor nam govorijo politiki. Na dogodkih bomo dali glas tistim, ki zaradi strahu ali razočaranja pogosto nočejo govoriti, saj je edino, kar si želijo, življenje v miru. Migracijske in azilne politike ne bi smele biti stvar vlad in odločevalcev, ampak nas, ljudi.

Premnogi so tudi žrtve trgovine z ljudmi in izkoriščanja ali pa prisilnega vpoklica v vojsko, kjer se bojujejo za ohranjanje diktatorske vladavine v svoji državi, ki je ne podpirajo in se ji upirajo. Mnogi so zbežali – iz svoje domovine, stran od domačih in življenja, ki so ga poznali in imeli radi. Zdaj so prepuščeni sami sebi, da si ustvarijo novo življenje, in pogosto jih prebivalci nove države žalijo, ker tega ne zmorejo storiti takoj. Z zatiskanjem oči podpiramo kriminalna dejanja nad begunci, podpiramo vojne za prevlado in moč enega človeka v želji nadvladati milijone, človeka, ki v svojih sprevrženih ambicijah ne izbira sredstev, niti vojn niti ubijanja.

Marsikateri starejši se še spominja grozot, ki jih je prinesla 2. svetovna vojna, razbitih družin in ljudi, ki so prebežali v tujino zaradi strahu pred smrtjo; navsezadnje tudi vojna za našo samostojnost ljudem ni prizanesla glede smrti in bolečine.

Po vsaki napaki se spomnimo, da bi nas zgodovina morala nečesa naučiti, a nas ne, zato postajamo in ostajamo žrtve laži in prevar.

Vojne niso izum modernega sveta, so vedno posledica globljih interesov peščice ljudi, ki želi vzeti moč in svobodo, našo svobodo, v svoje roke.

Izkušnja vojne se za človeka nikoli ne konča z vojno. Ne, nadaljuje se in vpliva na vse nadaljnje življenje posameznika in tudi na njegove potomce. Človekova vojna izkušnja ni individualna, individualna je le bolečina ljudi, in posamezne vojne izkušnje vplivajo na vso družbo.

S filmskimi zgodbami in prispevki povabljenih gostov bomo spregovorili tudi o medverskem in medkulturnem dialogu (humanizem vs. zloraba religij) ter opozorili, da čeprav je splošna javnost že nekoliko pozabila na tako imenovano »begunsko krizo«, je še vedno na tisoče in tisoče razseljenih ljudi, ki so prepuščeni neusmiljenim migracijskim politikam in birokraciji. S festivalom, ki bo potekal v Ljubljani od 18. do 21. junija, prav tako opozarjamo na nujnost, da vsem beguncem omogočimo dostojno življenje v naši skupnosti in drugod, ter pozivamo k skupnemu zavzemanju in priložnosti za nov začetek tistih, ki jih mnogi puščajo za obzidji, na morju in v nehumanih življenjskih okoliščinah.

Ne nazadnje s tem, ko omočimo beguncem človeka vredno življenje, pomagamo tudi sebi. Živeti želimo v bolj sočutni družbi, z več državljanskimi pravicami, ki se iz dneva v dan le krčijo, a ne zaradi beguncev, temveč istih politik, ki krčijo pravice beguncem.

Zakaj se ničesar ne naučimo iz zgodovine? Mi sami, ne oni, ki nam govorijo, kaj moramo misliti in kaj moramo čutiti? Zakaj ne moremo sprejeti (so)človeka v sebi in zakaj ne moremo tega sočloveka ponuditi drugim? Kateri strah nas hromi?

PROGRAM
Zamuda + Vrnitev, 19. 6. ob 19:00
Panah, 19. 6. ob 21.30
Le dihajoče bitje + Ko Rumi sreča Frančiška, 20. 6. ob 19:00

Sledite www.fmf-slovenija.si za aktualne novice in spored festivala.