novice

Letni kino na Kongresnem trgu: Poletje z Moniko

Sklopu projekcij Letnega kina na Kongresnem trgu, brezplačni prireditvi, ki bo letos potekala med 27. in 30. avgustom in, ki jo Kinodvor na enem od osrednjih ljubljanskih trgov pripravlja v poklon pomembnim obletnicam v zgodovini filma, se letos s projekcijo zgodnje Bergmanove klasike Poletje z Moniko (1953) pridružuje tudi Kinoteka.

Projekcija obenem napoveduje veliko retrospektivo filmov ob 100-letnici rojstva Ingmarja Bergmana, ki se bo med 20. septembrom in 21. oktobrom odvila v dvorani Slovenske kinoteke.

Poletje z Moniko je nadvse čutna in hkrati pretresljiva zgodba o mladi ljubezni, pritiskih spolnih vlog in stiski delavskega razreda postavljena v Stockholm. S Harriet Andersson v prvi od mnogih Bergmanovih vlog in polna omamnih, atmosferičnih podob direktorja fotografije Gunnarja Fischerja velja za zgodnjo mojstrovino in enega najvplivnejših filmov velikega švedskega cineasta.

Zgodba se vrti okrog Monike, nemirnega in ognjevitega dekleta iz delavskega razreda, ki nekega dne spozna Harryja. Ko se dekle doma znajde v težavah, mlada zaljubljenca ukradeta čoln Harryjevega očeta in odplujeta na otoček v stockholmskem arhipelagu. Tam ga ona uči plesati, se ljubiti in krasti zelenjavo, sanjata pa tudi o lastni družini. A strastnega in brezskrbnega poletja je kmalu konec. Monika je noseča. In mladi par mora nenadoma vstopiti v družinsko življenje in odraslost, o kateri je vsak sanjal drugače.

»Poletje z Moniko je najbolj izviren film najbolj izvirnega med režiserji. Za današnji film pomeni tisto, kar je bilo za klasični film Griffithovo Rojstvo naroda. Kakor je Griffith vplival na Eisensteina, Gancea in Langa, tako je Poletje z Moniko, pet let pred svojim časom, privedlo do vrhunca tisti preporod sodobne kinematografije, katerega vrhovni svečeniki so bili Fellini v Italiji, Aldrich v Hollywoodu in (tako smo verjeli, morda zmotno) Vadim v Franciji. /…/ O čem smo sanjali, ko je bilo v Parizu prvič predvajano Poletje z Moniko? Ingmar Bergman je že takrat počel tisto, česar francoski režiserji niso počeli – in kar jim še danes očitamo. Poletje z Moniko je že bilo film In Bog je ustvaril žensko, toda narejen brezhibno. In tisti zadnji kader Cabirijinih noči, v katerem Giulietta Masina nepremično zre v kamero: smo mar pozabili, da se je to že zgodilo v Poletju z Moniko? Smo mar pozabili, da smo že izkusili – s tisočkrat večjo silovitostjo in poezijo – tisto nenadno zarotništvo med igralko in gledalcem … ko nas Harriet Andersson, s smejočimi se in obenem od zbeganosti orošenimi očmi, gledaje v kamero vabi, naj bomo priča njeni zgroženosti nad tem, da si je izbrala pekel namesto nebes? To je najbolj žalosten kader v zgodovini filma.« (Jean-Luc Godard, Cahiers du Cinéma)

Celoten program Letnega kina na Kongresnem trgu si lahko ogledate na sledeči povezavi.

Brezplačen vstop.