novice

Retrospektiva: Bergman 100!/Filmski dvojček

Prizori iz zakonskega življenja in Sarabanda

Iz filmov, ki jih je švedski režiser Ingmar Bergman snemal v petdesetih in šestdesetih, bi morda lahko sklepali, da se je spraševal: "Ali obstaja Bog?" V sedemdesetih je vprašanje spremenil: "Ali obstaja ljubezen?" V njegovem filmu – pravzaprav televizijski miniseriji – iz leta 1973, Prizori iz zakonskega življenja, se je Marianne (Liv Ullmann) večino časa zaskrbljeno spraševala, ali svojega moža Johanna (Erland Josephson) zares ljubi ali ne – in ali sploh ve, kaj ljubezen v resnici je. Na videz je njuno življenje preprosto: sta popoln meščanski par, njun dom je prelepo opremljen, o njunem zakonu so pisali celo v reviji. Kmalu po sporu njunih prijateljev, Petra in Katarine, ki po strupenem prepiru citirata Strindberga ("Je še kaj bolj grozljivega od moža in žene, ki se sovražita?"), tudi Johann, že od začetka bolj spogledljiv od Marianne, oznani, da jo zapušča zaradi druge ženske.

Johann in Marianne se ločita in zaživita vsak s svojim novim partnerjem, a med njima očitno obstaja vez, ki je globlja od zakonske zveze in tesnejša od vsake družbene institucije. Ko spet pristaneta skupaj, nista rešila ničesar, sta pa ugotovila vsaj to. Iz Prizorov bi morda lahko sklepali, da je Bergman kljub svojemu splošnemu pesimizmu verjel v nekakšno samosvojo različico romantične ideje o "pravem" ali "pravi" – četudi ta še zdaleč ni bila nekaj nedolžnega (ali pozitivnega). Morda pa je bilo tako zgolj videti. Prizori iz zakonskega življenja so Bergmana postavili v vlogo bizarnega svetovalca za zakonske težave; po uspehu miniserije so se nanj namreč začeli obračati tujci s prošnjami za nasvet, dokler ni bil prisiljen spremeniti telefonske številke. Švedski mediji so začeli pisati o tem, kako zdravo je, da je sprožil razpravo o instituciji zakona, da zakonci zdaj o svojih težavah končno odkrito razglabljajo. Vse skupaj se je končalo tako, da se je stopnja ločitev na Švedskem povišala in ne znižala, Bergman pa je Petra in Katarino, stranski par iz serije, na veliko bolj zloben način spet oživil v filmu Iz življenja marionet (1980), v katerem je Petra spremenil v morilca.

Sarabanda (2003) je Bergmanov zadnji film in na prvi pogled nadaljevanje Prizorov iz zakonskega življenja. Johann in Marianne se vrneta točno trideset let starejša, po treh desetletjih ločenosti, tišine in zatišja. Že v prvem prizoru Marianne tudi kamero naslovi kot staro prijateljico: zazre se naravnost vanjo, na hitro povzame, kaj se je zgodilo v času, ko je ni bilo zraven, prelista kupček starih fotografij in mimogrede razloži, da bo Johanna presenetila z obiskom v njegovi poletni koči v Orsa Finnmarku v severni Dalarni.

Sarabanda je španski ples, ki se pojavi v vsaki od Bachovih petih suit za violončelo. Film, ki je po njej dobil naslov, je komorno delo, razdeljeno v uvod, deset prizorov in epilog, z Bachovo glasbo, ki v njem deluje kot vodilni motiv; vsako poglavje je zamišljeno kot srečanje med dvema izmed štirih glavnih likov, kot ples ali variacija na glasbeno temo. Na neki način je v filmu prav glasba ključ do ugotovitve, da je Sarabanda nadaljevanje Prizorov iz zakonskega življenja res le na videz. Fokus pripovedi se iz zgodbe Marianne in Johanna, v kateri so ostali le še obrisi nekdanjih čustvenih bolečin, premakne na očeta in hčer, Henrika (Börje Ahlstedt) in Karin (Julia Dufvenius), ki živita v koči na Johannovi posesti in oba igrata violončelo. Marianne se ob svojem prihodu tako znajde sredi kaotičnega, malodane incestuoznega družinskega spora med vsemi tremi, ki se je začel že pred dvema letoma, ko je umrla Henrikova žena Anna. Johann do sina Henrika, ki hčere ne more izpustiti in jo ima za nadomestek žene, čuti zgolj prezir in ga ob vsaki priložnosti odkrito ponižuje, Karin pa skuša spraviti na Finsko, kjer bi lahko študirala pod vodstvom slavnega glasbenega učitelja.

Sklepali bi lahko, da je bil Ingmar Bergman med ustvarjanjem zadnjega filma močno zaposlen s premišljevanjem o smrti in smrtnosti: zamerljivega in ciničnega Johanna ob misli na smrt obhaja grozovita tesnoba, Henrik, ki ostane sam in zapuščen, najbrž umira, Karin izgine v neznano prihodnost, Marianne pa eno izmed hčera izgubi, ko ta pade v katatonično stanje. Zdi se, kot da Sarabanda razen neskončnega obupa sploh nima konca.

Iz arhivskih posnetkov bralnih vaj je razvidno, da je med snemanjem nenehno mislil na svojo ženo, Ingrid von Rosen, ki je umrla osem let prej; film ji je tudi posvetil. Na posnetku pripoveduje o soočanju z njeno smrtjo; pove, da je v trenutkih najglobljega obupa igralcu v filmu, Erlandu Josephsonu, zaupal, da hoče videti Ingrid, ta pa mu je svetoval, naj se te želje oklene. Ingrid je v filmu utelešena v Anni, Henrikovi ženi, ki se izkaže za ključni lik, čeprav umre že pred začetkom pripovedi. Skoznjo je hkrati odsotna in prisotna, na kar nas skoraj v vsakem prizoru opominja njena črno-bela fotografija. Na življenje Karin, Henrika in Johanna še vedno močno vpliva kot objekt ljubosumja in obsesij, kot razlaga o tem, kaj ljubezen v resnici je. Ob njej vsakič zazveni Bachova Sarabanda, četudi vsakič nekoliko drugače. Če je njena podoba memento mori, je Sarabanda wagnerjansko vodilo čustva, ki je v tem primeru ljubezen – v vseh svojih oblikah in transformacijah.
Tina Poglajen

PROGRAM:

Karinin obrazStimulantia (epizoda Daniel), Fårö Dokument, 20. 9. ob 20.00 in 14. 10. ob 19.00
Dežuje na najino ljubezen, 21. 9. ob 19.00 in 20. 10. ob 21.00
Bergman kot navdih, 22. 9. ob 21.00
Sedmi pečat, 23. 9. ob 17.00 in 20. 10. ob 19.00
Divje jagode, 25. 9. ob 21.00 in 10. 10. ob 17.00
Molk, 26. 9. ob 19.00 in 13. 10. ob 19.00
Deviški vrelec, 26. 9. ob 21.00 in 16. 10. ob 19.00
Persona, 27. 9. ob 19.00 in 19. 10. ob 21.00
Sram, 28. 9. ob 19.00 in 18. 10. ob 21.30
Strast, 29. 9. ob 19.00 in 17. 10. ob 22.00
Fanny in Aleksander, 30. 9. ob 18.00 in 7. 10. ob 18.00
Volčja ura, 2. 10. ob 21.00 in 13. 10. ob 21.00
Kriki in šepetanja, 4. 10. ob 19.00 in 17. 10. ob 20.00
Jesenska sonata, 4. 10. ob 21.00 in 11. 10. ob 18.00
Prizori iz zakonskega življenja, 10. 10. ob 21.00 in 21. 10. ob 18.00
Reklamni filmi za milo Bris, Fårö Dokument 1979, 12. 10. ob 20.00 in 18. 10. ob 19.00
Sarabanda, 19. 10. ob 19.00 in 21. 10. ob 21.00

OGLEJTE SI ŠE:

Bergman: eno leto, eno življenje

Švedska režiserka Jane Magnusson skozi arhivske posnetke in intervjuje s sodelavci in sopotniki Ingmarja Bergmana razgali resničnega moža za mitsko podobo filmskega velikana.
Film je bil ob praznovanju stoletnice Bergmanovega rojstva premierno prikazan v prestižni sekciji Cannes Classics, od 19. septembra dalje pa si ga lahko ogledate na platnu Kinodvora.

En Bergman ni noben Bergman

Akcija v Kinoteki

→ 5 vstopnic za 5 različnih fi lmov retrospektive I 10 evrov
→ 10 vstopnic za 10 različnih fi lmov retrospektive I 20 evrov + darilo
Popust velja samo ob nakupu 5 ali 10 vstopnic hkrati.
Vstopnice lahko v času uradnih ur kupite pri blagajni Kinoteke. Akcija ne velja za nakup preko spletnega portala mojekarte.si 

Akcija v Kinodvoru:

Z vstopnico za katerikoli film, ki se bo v Slovenski kinoteki odvrtel v okviru retrospektive Bergman 100!, si lahko v Kinodvoru ogledate dokumentarec Bergman: eno leto, eno življenje po znižani ceni 3,80 EUR.
Z vstopnico za film Bergman: eno leto, eno življenje lahko v Kinoteki uveljavljate 50% popust pri nakupu ene vstopnice po lastnem izboru v sklopu Retrospektive Bergman 100!.