novice

Nova svetloba: Osvetljevati film

"Zmotno je govoriti o restavraciji filma. Vse, kar danes gledamo kot bodisi digitalne ali analogne kopije t. i. restavriranih filmov, so pravzaprav zgolj približki zvočnemu in vizualnemu zapisu, ki si ga je ogledalo občinstvo na premierni projekciji filma. Termin restavracija bi bilo smiselno nadomestiti z izrazom simulacija." Na letošnjem festivalu Il Cinema Ritrovato v Bologni je direktor Cinémathèque royale de Belgique Nicola Mazzanti opomnil na zavajajoč zven besedne zveze restavracija filma. Slednja ugotovitev sicer ni revolucionarna, saj mnogi strokovnjaki s področja arhiviranja AV del že desetletja opozarjajo na pomen kontekstualiziranja procesov, ki se odvijajo v restavratorskih laboratorijih. Filmi, ki jih danes gledamo kot restavrirane, so zapisani na novem, predvsem pa drugačnem nosilcu (naj bo to trdi disk ali pa celuloidni filmski trak). Slikovni in zvočni zapis sta bila obdelana z novo tehnologijo, snop svetlobe, ki filmsko zrno ali piksel prevaja v gibljive podobe, je bodisi po naravi drugačen, skoraj zagotovo pa ima drugačno temperaturo od svetlobe, ki jo je oddajala luč projektorja, uporabljenega ob premierni projekciji. Zaradi osvetljevanja tehničnih in etičnih vprašanj, ki se porajajo ob izpostavljanju AV zapisov sodobnemu soju luči, bomo tudi v letošnji sezoni nadaljevali s programom Nova svetloba. Jesen na platno prinaša filme Diamanti noči (Démanty noci, Jan Němec,1964), Stari zakon (Das alte Gesetz, Ewald André Dupont,1923) in Grešni kozel (Katzelmacher, Rainer Werner Fassbinder, 1969).

Diamantne noči, debitantski igrani film češkega režiserja Jana Neměca, prikazuje doživljanje dveh fantov, ki sta pobegnila z vlaka gotove smrti, vlaka na poti proti koncentracijskemu taborišču. Skrivanje in beg dveh duševno in telesno izmučenih mladostnikov se prepletata s prizori njunega subjektivnega doživljanja, halucinacij, sanj in spominov, s čimer ponuja svojevrsten filmski pogled na tematiko vojne in holokavsta, ki je zaznamovala češko kinematografijo v 60. letih. Neměc izpostavlja predvsem mentalno doživljanje posameznika, njegove skrivnosti, spomini in prebliski iz preteklosti pa prodirajo v zavest ter se postopoma zlijejo v eno z realnostjo, pri čemer epilog ostaja nejasen. Scenarij za film je nastal kot adaptacija avtobiografskega romana češkega avtorja Arnošta Lustiga Darkness Casts No Shadow, ki je tudi sodeloval pri nastajanju filma. Prejemnik glavne nagrade na festivalu Mannheim-Heidelberg leta 1964 je postal prvi mednarodno nagrajeni film češkega novega vala.

Prvi odzivi filmskih kritikov na Neměcev celovečerec so bili negativni, med drugim zaradi avtorjeve uporabe provokativnih filmskih tehnik, ki so jih označevali kot tehnično napako in ne kot obliko avtorskega izraza. V zvočnem zapisu je mestoma prisotna zgolj dolga tišina, pri izdelavi filma so posegali po pretečenem filmskem traku, postopki surove laboratorijske montaže pa so bili uporabljeni zaradi poudarjanja ekspresivnosti filmskih podob. Restavratorka Tereza Frodlová, ki je vodila projekt digitalizacije in restavracije, pravi, da je bilo glavno vodilo ohranjanje ravno teh eksperimentalnih avtorskih prijemov. Digitalizacija in restavracija sta potekali v praškem studiu Universal Production Partners pod nadzorom češkega arhiva National Film Archive, restavrirana različica pa je bila premierno prikazana na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu v sklopu programa Cannes Classics. Cilj restavracije je bil približati se verziji, ki si jo je ogledalo občinstvo na premieri leta 1964.

Oktobra prikazujemo še en film, ki se posveča tematiki židovstva. 3. 10. bomo na odru in platnu Slovenske kinoteke gostili glasbeno-vizualno poslastico, s katero bo jesensko Kino-uho zaznamovala projekcija nemega filma Stari zakon režiserja Ewalda Andréa Duponta z živo glasbeno spremljavo, ki sta jo pripravila komponist in pianist Donald Sosin ter klezmer violinistka Alicia Svigals. Film pripoveduje zgodbo Barucha, sina rabina iz Galicije v 60. letih 19. stoletja, ki zavrne pričakovanja očeta in prekine zavezanost družinski tradiciji ter se pridruži potujoči gledališki skupini v želji, da bi postal gledališki igralec. Klasika zgodnjega nemškega filma je portret razkoraka med ortodoksno judovsko kulturo in osvoboditvijo od tradicije, ki ilustrira težavnost vključevanja židovske skupnosti v nemško družbo po koncu prve svetovne vojne.

Izvorni negativ in vse nemške kopije filma so izgubljeni. Ohranilo se je le nekaj kopij v tujih arhivih, ki pa niso imele izvornih nemških mednapisov; poleg tega so bile vse ohranjene le delno, na nekaj kopijah pa je bil zamenjan vrstni red prizorov. Leta 1984 so v Deutsche Kinemathek izvedli analogno restavracijo filma, vendar takratna tehnologija ni dovoljevala reprodukcije barv, ki so bile izvorno dodane s postopkom tintiranja. Odkritje podatkov o cenzuri filma jim je omogočilo, da so leta 2017 začeli s projektom digitalizacije in rekonstrukcije, ki je trajal dve leti. S pomočjo novo odkritih dokumentov so uspeli iz ohranjenih tujih kopij rekonstruirati nemško različico filma, ki si jo je leta 1923 premierno ogledalo občinstvo. Poudariti velja, da je v tem primeru termin rekonstrukcija nedvomno bolj primeren od izraza restavracija, saj so bili v postopku uporabljeni in sestavljeni posamezni elementi različnih kopij, ki so se ohranile do danes. Projekt so izvedli v sodelovanju med Deutsche Kinemathek in laboratorijem ARRI skupaj z ZDF in ARTE, svetovno premiero rekonstruirane različice filma pa si je ogledalo občinstvo letošnjega berlinskega festivala.

Jesenski program Nove svetlobe naposled zaključujemo s projekcijo Fassbinderjevega filma Grešni kozel, ki si ga bomo 25. oktobra ogledali v okviru Jesenske filmske šole. Restavracijo so izvedli v ustanovi Rainer Werner Fassbinder Foundation.

Nadja Šičarov

PROGRAM
Diamanti noči, 13.9. ob 20.00
Stari zakon, 3.10. ob 20.00
Grešni kozel, 25.10. ob 21.30