novice

Nagrada Darko Bratina/Poklon viziji: Peter Mettler

Peter Mettler: radikalizirani cineast, pravzaprav terorist

Upal bi si reči, da je Peter Mettler eden tistih filmskih ustvarjalcev, ki ga zaradi tega ali onega razloga poznajo resnično mnogi (no, vsaj slišali so zanj), zares prepoznajo pa nasprotno le sila redki.
V skoraj štirih desetletjih svoje filmske kariere je namreč ustvaril divje raznolik in čudovito raznovrsten opus, ki je ne nazadnje tudi količinsko impozanten. Te, ne takoj in neposredno razvidne značilnosti njegovih del, se v pravi razsežnosti zavemo šele takrat, ko na Mettlerjev opus pogledamo skozi prizmo njegove morda celo ključne in prelomne odločitve: da v imenu popolne ustvarjalne svobode skozi vso kariero brezkompromisno vztraja pri delovanju zunaj institucionalnih produkcijskih okvirjev. Zavestno se je torej odločil za realno težje, bolj nepredvidljive in zahtevnejše produkcijske pogoje. In ko se, upoštevajoč to spoznanje, znova obrnemo k celoti njegovih stvaritev, bomo v njej nenadoma ugledali nekaj, česar ob danih dejstvih in vedenjih tam resnično ne bi pričakovali: osupnila nas bo namreč kontinuiteta, s katero je Mettler ustvarjal kljub ne najbolj naklonjenim produkcijskim pogojem, ter njegova skoraj stahanovska učinkovitost pri realizaciji, udejanjanju lastnih idej in vizij.

Očitno je torej, da v njegovem ustvarjalnem procesu produkcijski pogoji še zdaleč nimajo tako odločujoče vloge kot pri nekaterih drugih. Zato ne preseneča, da se jim je tako zlahka in na videz kar nepovratno odrekel. Navsezadnje mu je ta "izguba" podarila ključno in temeljno sestavino ustvarjalnega procesa ter mu omogočila izpolniti edini absolutno nespregledljivi pogoj njegovega ustvarjanja: delovati pod pogoji in v duhu absolutne ustvarjalne svobode, ki jo omogoči prav izbris vseh zunanjih zahtev, pričakovanj in imperativov, teh rednih spremljevalcev ustvarjanja v okvirih institucionalne produkcije.

Posredne in neposredne posledice te Mettlerjeve odločitve, pravzaprav skoraj manifestne opredelitve za delovanje v pogojih popolne ustvarjalne svobode, so vidne v vseh porah njegovega opusa in v vsaki posamezni stvaritvi, na vseh ravneh in v vseh fazah ustvarjalnega procesa, pa tudi v številnih plasteh njegovega intimnega odnosa s filmom ter razmišljanj o samem mediju in njegovih izraznih sredstvih. V vsej svoji silovitosti in dramatičnosti se na primer izrazijo že na ravni formalne zasnove njegovih del. Čeprav se na prvi pogled komu morda zdi, da bi s preprosto ločitvijo dokumentarnih in igranih filmov Mettlerjev opus lahko razdelil v dve smiselno zaokroženi skupini, pa pozornejši pogled razkrije, da je vsako posamezno delo bodisi temeljno ali komaj opazno, pa vendarle neizbrisno drugačno od vseh ostalih.

A bodimo konkretni in se zakopljimo v grmado njegovih stvaritev. Tu bomo našli skoraj klasične (Aurora Borealis/Picture of Light, 1994), a tudi skrajno eksperimentalne dokumentarce (Petropolis: Aerial Perspectives on the Alberta Tar Sands, 2010); igrane celovečerne eksperimente, ki skozi prizmo obravnave problema zasvojenosti s heroinom zastavljajo vprašanja o naravi in o ravneh percepcije, o naši intimni in družbeni identiteti ter o morebitnem pojavu zavesti pri tisti tehnologiji, ki nam omogoča pripovedovati s podobami (njegov celovečerni prvenec, film Scissere [1982], ki se je v zgodovino vpisal kot prvo študentsko delo, vključeno v uradni program festivala v Torontu); svojske, formalno povsem osvobojene priredbe gledaliških komadov, v katerih upodobi in razmišlja o dramatičnem trčenju zgodovine, kulture in človeške želje (Tectonic Plates, 1992); družbeno-politično nastrojene, skoraj aktivistične dokumentarce o aktualnih problemih s področja ekologije (znova Petropolis); ne nazadnje pa tudi težko opredeljiva dela, v katerih razvija hardcore filozofska prevpraševanja o presečišču živalskega in človeškega sveta (njegovo trenutno zadnje delo, Becoming Animal [2018]).

Peter Mettler, ta sicer v Kanadi rojeni filmski ustvarjalec – kjer ga imajo (ob kolegu in sodelavcu A. Egoyanu, B. McDonaldu in drugih) za enega najpomembnejših in najbolj svojskih predstavnikov v Ontariu porojenega novega, t. i. kritičnega vala kanadskih cineastov v 80. letih –, nikoli ne pozabi opozoriti, kako globok vpliv na njegovo ustvarjanje je imela in še ima njegova druga domovina, Švica, rodna dežela njegovih staršev. Ob tem velja dodati, da si ga obe deželi glasno in odločno lastita kot svojega: nejasno je le to, ali si ga občasno podajata iz rok v roke ali pa si je ena prilastila njegovo srce, druga pa njegove živahne nevrone; skratka ustvarjalec, razpet med dvema domoma in dvema domovinama. Zaradi tega je nujnost soočenja z mejami in razmejitvami ponotranjil, postavil v središče svojega intimnega in ustvarjalnega sveta, premagovanje teh pa dvignil na raven osebnega poslanstva in hkrati ustvarjalnega creda. Peter Mettler je prejemnik nagrade Darko Bratina 2018 in s tem protagonist letošnjega festivala Poklon viziji, ki bo med 15. in 22. oktobrom njegova dela predstavil v sedmih mestih čezmejnega prostora med Slovenijo in Italijo ter ob zaključku obiskal tudi Ljubljano. V goriški Hiši filma bo Mettler v torek, 16. 10., vodil tudi celodnevni masterclass (več na spletni strani kinoatelje.it). Če vas izziv drugačnosti in ustvarjalnosti, utemeljene na spoznanju o nujnosti preseganja vseh in vsakršnih mej, razmejitev ali delitev, vznemirja in zapeljuje, srečanja z Mettlerjem vsekakor ne gre zamuditi.

Denis Valič

PROGRAM:
Scissere, 22. 10. ob 18.00