novice

Kinotečni novoletni objem

Pisanje uvodnika, ki naj bi sporočal kinotečna novoletna razmišljanja in želje, je mučna reč. Najraje bi zapisala: Imejmo se radi in glejmo čim več filmov!, izključila računalnik in šla v sijočo temo kinotečne dvorane … Mučno je, ko kljub privilegiranemu delu z zgodovino filma budno spremljamo in raziskujemo preteklost in sedanjost filmske kulture (in vse, obče kulture) ter nenehno razmišljamo o njeni prihodnosti, pa tudi o tem, kako smo jo nekoč jemali (z veliko žlico) in kako jo obravnavamo danes. Nekoč (pišem vendarle o sodobnem času) je kultura (prepojitev vsakdanjika z, na primer, umetnostjo in znanostjo, približevanje slednjih vsem in vsakomur) pomenila pomemben del življenja – pomenila je sprostitev, a tudi neprecenljiv razmislek in uvid. Za vsakogar. Danes predstavlja breme za proračun, v istem svetu (vladavini računov, proračunov, rebalansov) pa neredko tudi breme za slehernika, potopljenega v boj za golo preživetje ali kanček dostojanstva. Kultura je postala produkt, ki ga konzumiramo občasno in spotoma, da bi bili “informirani” ali da bi se (v najboljšem primeru) “odklopili”. In kakor kulturo konzumiramo, naj bi jo tudi pripravili: hitro in poceni.

Novoletni čas je imeniten, pa ne zato, ker naj bi se nekaj zaključevalo in nekaj drugega začenjalo (ne zaupajmo koledarju, raje verjemimo letnim časom), temveč ker dolgi večeri vabijo k druženju in – če speljemo vodo na naš mlin – vabijo v kinodvorano. Zakaj bi se pred TV-sprejemnikom (ali računalnikom) zasidrali v osamljenost, ko nam veliko platno Kinoteke nudi izvirnike mojstrskih del v vsem sijaju in še v družbi sogledalcev? Zakaj bi doma gledali zgolj informacijo o tem, kar lahko v kinotečni dvorani doživimo v siloviti celoti, v neposrednem stiku? In tudi v neposrednem stiku s sogledalcem? (Mimogrede: ena večjih zablod – ali genialnih domislic oglaševalcev – je poveličevanje ostre slike televizorjev. Od kod danes vladajoča zamisel, da so ostri robovi objektov v sliki kakršna koli vrednota? Iz filma zanesljivo ne. Slika, ostra kot britev, je nadomestila ostrino vsebine. Ostrina in živobarvnost podobe ter kot posledica topost in sivina razmišljanja – ne verjamem, da vzrok zanju tiči v našem televizorju, zanesljivo pa sta povezana simptoma sodobnosti.)
Novoletni čas za marsikoga tudi ni imeniten čas. Življenje ni hec. A veliko osvobajajočega heca lahko, spet, najdemo v kinodvorani. Kinotečni spored vedno in tudi ob zaključku leta bogatijo filmi, polni šale ali resnega razmisleka. In neredko tudi obeh pomembnih prvin skupaj, združenih v tesen, neposreden in mogočen objem užitka in uvida gledalca, kakršnega lahko ponudi le kultura.

Srečno novo leto! Imejmo se radi in glejmo čim več – kinotečnih – filmov!

Varja Močnik,
Programski oddelek Slovenske kinoteke