novice

29. Liffe: Posvečeno: Christian Petzold

Čeprav so "berlinsko šolo" izumili kritiki in ne filmarji sami, pa gotovo drži, da ustvarjalce in ustvarjalke, ki jih ime opisuje (mednje kritiki uvrščajo tudi Thomasa Arslana, Valesko Grisebach, Christopha Hochhäuslerja in druge), vendarle povezujejo oblikovna domiselnost in politika, pa tudi tematike, s katerimi se v svojih filmih ukvarjajo. Tudi nemški režiser Christian Petzold je del generacije filmskih ustvarjalcev, ki so jo kritiki – še preden so izumili izraz "berlinska šola" – poimenovali tretji val nemškega filma – to pa zato, ker naj bi kot ustvarjalno gibanje nasledil weimarski in novi nemški film. Petzold je poleg tega študiral na nemški šoli za film in televizijo v Berlinu, s katero so bili povezani Harun Farocki, Hartmut Bitomsky, Helke Sander in Wolfgang Becker, že tradicionalno pa z njo povezujemo tudi politično filmsko ustvarjanje.

Petzoldova mentorja sta bila Harun Farocki in Hartmut Bitomsky in pod njunim okriljem je pravzaprav tudi doštudiral. Morda od tod dvojnost želje in kritičnega seciranja pripovednih užitkov, ki zaznamuje njegove filme. Svetovi, ki jih v njih ustvarja, namreč delujejo znano, kot nekaj, kar smo že videli. Vendar so skozi asketsko vizualno podobo, dolge kadre, zgolj občasne bližnje posnetke, kamero, ki se premika zlovešče počasi, in včasih nepričakovano hitre reze pogosto videti tudi nekako skrivnostno, kot da se režiser ne bi mogel – ali hotel – zares odločiti, ali naj jih prikaže kritično ali tudi vsaj malo naklonjeno. Z drugimi filmarji svoje generacije Petzold deli tudi političnost in tematska zanimanja: v njegovih delih hitro opazimo, da je ena izmed tem razdeljena nemška zgodovina. Njegova Yella (2007) je tretja v "trilogiji duhov", ki jo dopolnjujeta še filma Duhovi (Gespenster, 2005) in Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2002), v svoji obravnavi Nemške demokratične republike pa deluje kot ostro nasprotje bolj znanim filmom, na primer Življenju drugih (Das Leben der Anderen, 2006) Floriana Henckla von Donnersmarcka, ki je nastal leto prej in postal mednarodna uspešnica.

Namesto da bi se v Yelli z olajšanjem veselil, da je z obdobjem vzhodne Nemčije in Stasija konec, se zdi, da Petzold kot duhovno puščo vidi današnji Zahod. Film je postavljen v sedanjost in prikazuje delavko, ki se z nekdanjega nemškega Vzhoda preseli v Hannover. Ustroj družbe, dela in zaposlovanja, s katerim se tam sreča, je v Petzoldovem filmu videti kot prizorišče razpadanja družbenih in moralnih norm. (Mimogrede, denar ima v Petzoldovih zgodnejših filmih bistveno vlogo v življenju likov – v Jerichowu [2009], denimo, nastopi kot četrti člen ljubezenskega trikotnika.) Kljub vsemu pa je treba poudariti, da se Yelle nikoli ne poloti nostalgija filmov, kot je Zbogom, Lenin (Good Bye Lenin!, Wolfgang Becker, 2003). Lahko bi rekli celo, da film kritiko kapitalizma oblikuje na podlagi njegove podobe, ki jo v filmskem smislu skuša izumiti na novo.

Barbara (2012) je ob svojem nastanku pomenila prelomnico v smislu reprezentacij Vzhoda (drugi pa trdijo, da tudi Petzoldovega filmskega ustvarjanja). V nasprotju z Yello je tudi umeščena v čas Nemške demokratične republike. NDR je v filmu o zdravnici, ki jo za kazen pošljejo v bolnišnico na podeželju, vseeno prikazana nenavadno toplo, v svetlih barvah: film bi lahko brali celo kot ljubezensko zgodbo na vasi. S takšnim prikazom NDR film znova dekonstruira konvencionalno filmsko paradigmo binarnih upodabljanj storilcev in žrtev ter ustvari večplastno podobo zgodovine, ki dominantni diskurz o Vzhodu in Zahodu postavlja pod vprašaj.

S Phoenixom (2014), njegovim najbolj metaforičnim filmom dotlej, je Petzold opustil povojno razdeljenost in se lotil obdobja pred tem – nemške zgodovine nacizma – in vojne krivde. Kabaretski pevki, Judinji, potem ko preživi Auschwitz, operirajo izmaličeni obraz, nato pa se vrne k svojemu možu. Ta jo je morda izdal gestapu, morda pa tudi ne – a zdaj je ne prepozna in jo zaposli kot igralko, ki naj bi igrala njegovo ženo; Phoenix neposredne posledice holokavsta tako prikaže skozi nadrealistično mešanico filmskih žanrov.

Z zadnjim filmom, Transit (2018), je Petzold nastopil še veliko bolj oblikovno drzno. Film je njegova tretja kostumska drama zapored, ki dediščino preteklosti v sedanjosti prikaže s preprosto, a osupljivo konceptualno domislico: zgodbo istoimenske knjižne predloge Anne Seghers iz leta 1942 o preživelem iz nemškega koncentracijskega taborišča, ki skozi okupirano Francijo išče prehod v severno Ameriko, postavi v današnji Marseille. Petzold v filmu tako potegne pretresljive vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo, dogajanjem med drugo svetovno vojno in današnjo begunsko krizo ter vzponom nacizma – in to na način, ki ga večini zgodovinskih dram uspe izraziti zgolj metaforično.

Morda se zdi nenavadno, da gre za ustvarjalca, ki naj bi v nekem smislu zavrnil snemanje eksplicitno političnih filmov. Petzold s svojim filmskim ustvarjanjem ponovno odpira vprašanje o tem, kaj sploh je politično – ali politična kritika lahko deluje tudi skozi preoblikovanje narave filmskih podob? Zdi se, da zanj "politična umetnost" ni takšna, ki bi gledalcu nekaj sporočala, temveč takšna, ki jo odlikuje posebna estetska narava dela. Brez dvoma ga ta ustvarjalna drža uvršča med najpomembnejše in najzanimivejše sodobne nemške režiserje.

Tina Poglajen

Vir: Marco Abel, Imaging Germany: The (Political) Cinema of Christian Petzold. V: Jaimey Fisher, Brad Prager (ur.) The Collapse of the Conventional: German Film and Its Politics at the Turn of the Twenty-First Century. Detroit: Wayne State University Press, 2010.

SPORED
Notranji mir, 8.11. ob 20.30 in 12.11. ob 17.00 
Jerichow, 9.11. ob 21.00 in 14.11 ob 17.00
Yella, 10.11. ob 18.45 in 18.11. ob 20.15
Duhovi, 11.11. ob 20.30 in 15.11. ob 17.00 --> vstop na film Duhovi je brezplačen.
Barbara, 13.11. ob 20.45
Phoenix, 17.11. ob 21.00