novice

Kino Ekran: Balada o Moskvi

Balada o Moskvi (Ja šagaju po Moskve, 1964) Georgija Danelije v filmskih zgodovinah nastopa predvsem kot zimzelena komedija sovjetske »odjuge« – obdobja relativne svobode konca 50. in 60. let, ki so ga avtorji izkoristili za drzno podajanje kritičnih in subjektivnih perspektiv, realistično tematiziranje družbenih razmer, pa tudi odkrito komercialne poskuse, ki so se spogledovali z zahodno filmsko konfekcijo. Intenzivna destalinizacija se je na vseh ravneh družbe, in tako tudi na platnih, prevajala v globok, kolektivni izdih olajšanja, ki je po dekadah mrtvila na lica sovjetskih gledalcev vrnil nasmehe, obenem pa filmu odškrnil prostor za ambivalentnost glede zgodovine in ideologije. Čutni naboj te osvoboditve, in hkrati njen kritični potencial, določena paradoksalna dialektika svobode in političnega realizma pa je, denimo v filmih Marlena Hucijeva, emblematičnega avtorja odjuge, proizvedla tudi specifično, grenko-sladko melanholijo tega filmskega vala.

In prav Hucijev, konkretno njegov Imam dvajset let (Mne dvatsat’ let, 1964), je v filmskih zgodovinah referenca, v senci katere živi Danelijev film. Oba filma namreč beležita situacijo moskovske mladine, ki se namesto z zgodovinskimi nujnostmi sooča z vsakdanjimi stiskami, a tudi nepričakovanimi radostmi, ki jih prinaša svoboda potrošnje in novih izkustev urbanosti. Oba filma se sklicujeta na družbeno »realnost« kot tako, torej konkretno na opazovanje nekega nestabilnega družbenega (mladega) subjekta in njegovih težav. Kljub navidezni lahkotnosti pa film Hucijeva pri tem proizvede ideološko distanco, saj mu uspe prikazati, kako je moskovska mladina v tistem trenutku dvakratno odtujena: od nove ideološke linije, ki se je razkrinkala za cinični konstrukt ravno v svojem radikalnem rezu z do pred kratkim neovrgljivo stalinsko dogmo, na drugi strani pa od posledic tega preloma, nenadne vrnitve kapitalističnih razmerij in blagovne kulture, ki sovjetsko mladež naenkrat naredi enako premišljujočo in anemično kot vrstnike na zahodu. Ne preseneča, da je Hucijev s svojim diagnosticiranjem trčil ob nove meje (pretirana kritika stalinizma na eni, pretirana kritika »materializma« na drugi strani), ki so označevale empirični domet, pa tudi paradoksalno notranjo logiko nove ideološke konstelacije.

Danelijev film po drugi strani vnaprej absorbira lekcijo subverzivnosti Hucijeva. Dejanskost Balade o Moskvi ne nastopa kot prizma za obračun s preteklostjo, analizo simptomov protislovij, stisk ali utopističnega deficita velemestne mladine. Nasprotno, film se skuša izogniti duhovom preteklosti kot duhovom sedanjosti tako, da vse skupaj premesti na raven filmske refleksivnosti in sloga: da »resničnost« izkustva, za katerega si je prizadeval Imam dvajset let, rekuperira in komodificira – če uporabimo termine kritike kulturne industrije. Danelijev film je tako videti kot degradirana »verzija« Hucijeva. Vendar pa njegov trud, da bi na račun zgodovine in realnosti proizvedel določen filmsko-estetski presežek, spodleti na zanimiv način. V hlinjenju avtentičnosti in realizma se namreč v film vtihotapi določena vednost, ki ni zvezana z njegovo vsebino ali psevdorealistično tehniko, temveč z materialnostjo samega prostora, ki ga filmsko vzpostavlja; z drugimi besedami, zvezana je z možnostmi gibanja filma skozi mesto in z gibljivostjo mesta kot takega – z določili, ki film umeščajo v konkretno topologijo in ga obenem presegajo.

Nil Baskar

PROGRAM:
Balada o Moskvi, 14. 12. ob 19.00