novice

Urban Koder 90!

Ob skladateljevi 90-letnici

Urban Koder se je po lastnih besedah odpovedal karieri zdravnika, ko so ga, ravno poročenega, nameravali poslati v Makedonijo. Ker se mu je bolj kot endemske bolezni dopadel jazz, je na licu mesta razložil, da ni več zdravnik, temveč le še trobentač.

Svojo glasbeno pot je začel kot solist pri Plesnem orkestru Radia Ljubljana leta 1945, v času ko je jazz smel obstajati le na radiu – in to z dobrim razlogom. Ko so orkester vseeno spustili na zrak, je namreč na koncertu v Beogradu (s Kodrovim soliranjem na čelu) tako razvnel publiko, da so vodjo orkestra, Bojana Adamiča, za kazen poslali kot "kulturno pomoč" dirigirat in poučevat telovadbo v Albanijo. Urban Koder jo je odnesel brez posledic ter nadaljeval tako v radijskem orkestru kot v lastnem Ljubljanskem jazz ansamblu. S slednjim je izdal prvo jazz ploščo v Jugoslaviji, kasneje pa si je oder delil tudi z Louisom Armstrongom in Henryjem Mancinijem.

Na začetku 70. let je zaradi (nepojasnjenih) zdravstvenih razlogov prenehal z igranjem trobente, svoje delo na radiu pa je nadaljeval kot urednik, vse do leta 1989. Njegov avizo oddaje "Lahko noč, otroci" tako že skoraj 50 let vsak večer pospremi otroke v sen, odrasle pa opomni na obdobje, ko melanholije in zasanjanosti še niso dojemali kot neprimernih spremljevalcev otroškega programa; s podobno estetiko (via sci-fi fusion) je kasneje navdahnil tudi otroško klasiko Maja in vesoljček (Jane Kavčič, 1988). V času urednikovanja je napisal večino svojih del za preko devetdeset gledaliških predstav ter več kot dvajset filmov, vključno s Cvetjem v Jeseni (Matjaž Klopčič, 1973), nedvomno enim najslavnejših trenutkov slovenskega filma in filmske glasbe, ki je postal tako kulten, da so ga morali nedavno prirediti še v muzikal – a brez Kodrove glasbe.

Kar je Anton Karas s citrami v Tretjem človeku (The Third Man, Carol Reed, 1949) naredil za dunajsko povojno podzemlje, je Urban Koder s citrami naredil za slovensko pastoralo. Naslovna skladba ostaja šolski primer filmske glasbe, ki spretno, enostavno zaobjame in prepleta vse kontraste Tavčarjeve zgodbe – mesto/dežela, starost/mladost, ljubezen/smrt. Tako Ljubljana nikoli ni le Ljubljana, in travnik ni le travnik. Oziroma s skladateljevimi besedami:

"Pravijo, da je dobra scenska glasba tista, ki je ni opaziti, da torej ne izstopa in ni vsiljiva sama po sebi, temveč se lepo zlije s celoto. Mislim pa, da mora scenska glasba izražati osnovno razpoloženje in je mnogo premalo, kadar je samo ilustracija in zvokovno-glasbena podkrepitev tega, kar vidimo."

Slava Cvetja v jeseni ter nedosegljivost oz. neobjavljenost mnogih njegovih filmskih del sta zasenčili ali skrili marsikatere zanimivosti Kodrovega opusa. Občinstvo ga bolj pozna po šansonih, ki jih je pisal v navezi z Ervinom Fritzem in Milanom Deklevo, peli pa so jih med drugim Fran Milčinski – Ježek, Duša Počkaj, Jure Souček in Vita Mavrič, ter po pravljicah (Žogica Nogica, Mojca Pokrajculja). Zato je lahko spregledati trenutke, kot je začetna špica Barab! (Miran Zupanič, 2001), kjer v slabih dveh minutah pove vse, kar bo film povedal v dveh urah, ali pa komorni godalni zaključek Cvetja v jeseni, kjer se nad zasneženo Poljansko dolino silhueta Poldeta Bibiča vzpenja do pokopališča in kjer manjkajo samo še Bruegelovi lovci; pravzaprav bi ves film lahko povedali le z njegovo glasbo in s pogledi, ki si jih izmenjujeta Milena Zupančič in Polde Bibič.

Če bi Urban Koder napisal samo Cvetje v jeseni, bi se še vedno uvrstil med velikane slovenske glasbe, čeprav njegov mit ni nikoli presegel njegovega dela, za razliko od mnogih njegovih sodobnikov. In težko bi verjeli, da si tega tudi želi; o svojih mnogih glasbenih avanturah govori s tonom zadovoljstva, vendar skromno. S skladanjem je ostal prisoten vse do leta 2005, ko je napisal glasbo za Klopčičev film Ljubljana je ljubljena. A vseeno se ob vedno bolj izmuzljivem zgodovinskem spominu našega prostora lahko vprašamo – kaj vse smo pri njem še spregledali? Pred petimi leti je Narodna in univerzitetna knjižnica sicer arhivirala vse skladateljeve partiture, zdaj pa bi bil čas vsaj za kakšen best of, če že ne antologijo.

Peter Žargi

SPORED
Operacija Cartier, 11.12. ob 18.00