novice

Kinotečna novoletna poslanica: Apartma

Bodi in ostani

mensch


V Kinoteki se za letošnjo novoletno poslanico, film Apartma (The Apartment, Billy Wilder, 1960), nismo odločili le zato, ker gre pač za ultimativni božično-novoletni film. Gre za čudovit in čuden film mojstra Wilderja, scenarista in režiserja mnogih čudovitih in čudnih, raznolikih in izjemnih filmskih podvigov; spomnimo samo na nekaj najznamenitejših: Dvojno zavarovanje (Double Indemnity, 1944), The Lost Weekend (1945), Bulvar Somraka (Sunset Boulevard, 1950) ali Nekateri so za vroče (Some Like It Hot, 1959). Gre za večno filmsko klasiko, ki je resnično “večna”: ko je film prišel na platna, je seciral sodobno ameriško urbano družbo in v njej mesto malega človeka (njegov etični kapital in čustveni potencial), danes, skoraj šestdeset let po nastanku, pa film obravnava življenjske okoliščine, ki so nam tudi v mestecih na sončni strani Alp (in v senci multinacionalk) še kako poznane. Film polnijo kulturne reference prostora in časa – pojavi se na primer dvojnica Marilyn Monroe, omenijo Cape Canaveral in malega lorda Fauntleroya –, ko pa naš junak C. C. Baxter ob instantni večerji prižge televizijo, se kljub počasnemu pojavljanju slike skozi vijuge na ekranu prepoznamo tudi danes: začetek filma spet in spet odlagajo reklame, ki gledalca nagovarjajo kot “prijatelja”, spored pa ponuja nasilje in akcijo.

Film je klasika, a ni prav nič klasičen – črno-bel je namreč samo v izjemni (ekspresivni in atmosferski) fotografiji: film je komedija, a predvsem pretresljiva drama, glavna lika (tudi ženski!) sta večplastna in človeška (spremenljiva, nekonsistentna), že omenjene kulturne reference (kljub specifiki) živo odzvanjajo še danes, okolje, kjer se dogaja vihrava zgodba, je tu hladno in nemirno ter tam umirjeno in toplo. Film je klasika zaradi domišljije in veščin velemojstra, scenarista in režiserja Wilderja, ki precizno in inovativno (ne)navadno zgodbo povzdigne v Film z veliko začetnico. Pri Wilderju se zdi, da je vse na svojem mestu – vse prvine filma so sestavljene kompaktno in filigransko; bogato, a nepretenciozno nosijo neposredno sporočilo. Že v ekspoziciji v le nekaj minutah natančno izvemo, kakšen je naš junak, v kakšno past se je ujel in zakaj. Med filmom se zabavamo, pred nami pa se odvija silovita zgodba o osvoboditvi dveh slehernikov (moškega in ženske) iz spon in pasti njunih (sodobnih) življenj.

Da ne bi razkrili preveč, se na tem mestu posvetimo okolju, v katerem junak živi in dela. Okolji sta dve – prvo je stanovanje, ki je “po meri človeka”, udobno, toplo; drugo je delovno okolje – zavarovalniško podjetje, ki je hrupno, neprijetno in prenaseljeno. Scenografija obeh lokacij je velemojstrska (in prav tako režija likov v njih): stanovanje lahko gledalec zaobjame tako rekoč v enem pogledu, tam je vedno vse pri roki ali le korak stran, razmetano je, a ne nečedno, in polno zgodovine lika, ki v njem prebiva. V stanovanju se počutimo udobno in prijetno in povsem jasno je, zakaj si ga želijo deliti tudi drugi. K stanovanju sodi stopnišče – in sosedje: tu, v mikrokozmosu, življenje še teče na ravni intimnih odnosov, ljudje se pogovarjajo, se drug za drugega zanimajo, spremljajo, kaj se pri sosedih dogaja. Pisarna, na drugi strani življenja, je velikanski objekt, urejen, hladen, četudi poln človeških teles. Scenograf Aleksandre Trauner (gospod, ki je sicer v filmih francoskega poetičnega realizma, na primer Obali v megli (Le quai des brumes, Marcel Carné, 1938), ustoličil tedanjo filmsko podobo Francije) se je osrednje pisarne v podjetju, kjer stoji tudi pisalna miz(ic)a junaka Baxterja, lotil s prav posebnim trikom: “večno” perspektivo velikanskega prostora je dosegel tako, da je v ospredje postavil večje mize (in večje ljudi), globlje v prostor pa vse manjše in manjše; na koncu prostora (ki ga je zaključil s tapeto, na kateri je šel narisan prostor “v večnost”) so tako stale majhne mizice in za njimi majčkeni ljudje. Komunikacija v pisarni poteka prek (večno zvonečih) telefonov in kurirjev. Zanimiva (in sporočilna) je tudi zvočna kulisa: velikanska pisarna je napolnjena s hrupom govora, telefonov in najrazličnejših strojev, medtem ko so pisarne nadrejenih oaze (zvočnega) miru.

V pričujočem besedilu ni prostora za opis imenitnih likov in blestečih igralcev, okretnih situacij, množice duhovitih dialogov, številnih podrobnosti in raznih ključev, ki razkrivajo številne plasti osebnosti likov in sporočila filma. Zato kar na konec – tudi ta je klasično wilderjevski: film se zaključi z bistroumno repliko (na tem mestu je ne bomo razkrili, temveč jo raje užili ob gledanju), ki nam požgečka misli in jih ponese daleč onkraj časa trajanja ogleda.

V Kinoteki smo se za letošnjo novoletno poslanico, film Apartma, torej odločili zato, ker gre pač za ultimativni božično-novoletni film.

Varja Močnik

PROGRAM
Apartma, 31. 12. ob 19.00