novice

21. FDF/Retrospektiva Werner Herzog

Obrazi obrobja

Werner Herzog je poet margine. Njegovi portretiranci v osmih dokumentarcih, ki jih bo zavrtel letošnji Festival dokumentarnega filma, so ekscentriki, izobčenci, izoliranci, megalomani, ljudje s posebnimi potrebami, žrtve vojne … Herzog prav v vseh svojih dokumentarcih preučuje rob človeškega, širi definicijo pojma človek. Lovi tisto mejo, ko človek postaja žival, bog, rastlina, stroj oz. bitje, za katerega se sprašujemo: je to sploh še človek?

Da se Herzog posveča ljudem z roba, se morda sliši paradoksalno, saj med drugimi portretira tudi Dietra Denglerja, premožnega bivšega pilota ameriške vojske (Mali Dieter mora leteti [Little Dieter Needs to Fly, 1997]), nič manj kot (o)kultnega Klausa Kinskega (Moj najljubši sovražnik [My Best Fiend, 1999]) ter Jean-Bedela Bokasso, diktatorja Srednjeafriške republike (Odmevi iz mračnega imperija [Echoes from a Sombre Empire, 1990]). A prav v teh primerih se nakazuje, kar sta izpostavila že Deleuze in Guattari s konceptom postajanja: če je postajanje bližanje meji, družbena anomalija, potem jo lahko prepoznamo tudi v izjemnem samotarju ali pa v vodji te družbe.

Postajanje seveda ne pomeni imitacije, prav tako ne pomeni spremembe iz ene identitete v drugo ali sinteze dveh identitet, temveč gre bolj za de(kon)strukcijo identitete same. Zato tudi nima konotacije napredka ali nazadovanja, ampak vztrajanja na robu. Postajanje je vedno stvar manjšinskosti, torej marginalnosti, prepovedanosti, zatiranosti upora oz. obrobja uveljavljenih institucij. Lovljenje tega roba družbene mreže in rušenja identitete v procesu postajanja lahko prepoznamo kot značilnosti Herzogove filmske ustvarjalnosti. Morda nam to stopnjevanje obrobnosti najlepše prikaže v dokumentarcu Dežela tišine in teme (Land of Silence and Darkness, 1971), kjer spremljamo izredno energično žensko, ki je gluha in slepa od adolescence, a se na vso moč zavzema po eni strani za ustvarjanje skupnosti sebi podobnih, po drugi strani pa za družbeno integracijo gluho-slepih. Pri tem prihaja v stik s primeri, ki so od družbe vedno bolj izolirani: od otrok, ki se niso naučili jezika, do 22-letnika, ki je gluh in slep že od rojstva in se sploh ni naučil hoditi.

Robovi človeškega se pri Herzogu kažejo tudi pri izbiri krajine njegovih dokumentarcev: velikokrat gre za malodane prazgodovinske prizore Zemlje, preden se je po njej razpasel homo sapiens, oz. za postapokaliptične prizore, ko smo priča opustošenim pokrajinam, polnim zarjavele pločevine, včasih pa se podobi prazgodovine in oddaljene prihodnosti zlijeta v eno (Fata Morgana [1971], Lekcije teme [Lessons of Darkness, 1992], Divje modro onostranstvo [The Wild Blue Yonder, 2005]). Prav v takih trenutkih, ko se zdi, da smo izstopili iz človeškega, smo po Walterju Benjaminu šele dobro stopili v zgodovino, saj nam občutek za zgodovino da prav pogled na ruševine človeške preteklosti.

Zagotovo nam najbolj uničen svet predstavi v Lekcijah teme, dokuju o posledicah zalivske vojne v Kuvajtu, o opustošenih naftnih poljih, s katerih se dvigajo ogenj in dim. Zdi se, da se je svet vrnil v  svoj prvotni kaos, ne v prvotni red, ljudje se borijo proti ognju, a ni videti, da bi to vojno lahko kdaj dobili. Podobno kot v Deželi tišine in teme tudi v tem svetu najdemo ljudi, ki so se popolnoma ogradili od sveta in zaprli vase, ki ne morejo ali nočejo več govoriti, saj ni mogoče ubesediti tega, kar so izkusili.

Kar pa Herzoga dviguje nad zgolj preroka uničenja, je njegova poetičnost, ki pride v Naukih teme še posebej do izraza: biblični ton, posnetki večinoma s ptičje perspektive, kot da bi nad apokalipso lebdel neki duh, odsotnost geografskih in političnih podatkov, kar filmu daje skoraj mitski pridih. To ni reportaža z vojnega območja, to je parabola o čudovitem mestu, ki ga je človek v nekaj urah uspel povsem uničiti.

Herzog zna najti poetično tudi v svojih portretirancih, zmožnih neverjetnih metafor, s katerimi nam posredujejo občutja iz njihovega robnega sveta, ki bi sleherniku sicer ostal še bolj nerazumljiv. Prav s poetičnim Herzog naredi ključni obrat: to niso zgolj dokumentarci o žrtvah, ki se gledalcem v izkušnji svojih grozot smilijo – namesto tega postanejo ljudje, nosilci uporne življenjske sile, ki so gledalcem zmožni s svoje robne pozicije posredovati estetsko izkustvo.

Prav estetizacija pa je eden pogostih očitkov Herzogu, čigar filmi so prežeti z Wagnerjem, zlasti z deli Parsifala, njegove zadnje opere. Tako so mu recimo prav v Lekcijah teme očitali, da povojne ruševine spreminja v lastni Bayreuth, mesto, v katerem je Wagner zgradil svoj kult, ter tako ponavlja stilizirano politiko Leni Riefenstahl, romantiko 19. stoletja ter postopke, s katerimi je nacistična Nemčija vojno spremenila v medijski spektakel.

A ta pogled prezre ključno značilnost Herzogovega dela, ki leži prav v njegovi bojevitosti: travmatičnih dogodkov Herzog ne uporablja, da bi eksploatiral njihovo nasilje in destrukcijo ter tako izvabil cenene emocije. Spomnimo se, recimo, da v dokumentarcu Človek grizli (Grizzly Man, 2005) sploh ne uporabi strašljivih zvočnih posnetkov, ko Timothyja Treadwella raztrga medved, kar je zagotovo skušnjava, ki bi se ji lahko uprl le malokateri dokumentarist. To pa ne pomeni, da Herzog ne zahteva neposrednega soočenja, pa tudi poguma, tako od gledalca kot od svojih portretirancev. Kot lahko preberemo v monografiji A Companion to Werner Herzog, nas ta avtor, večji od življenja samega, ne sili, da sprejmemo travmatične dogodke kot nujno zgodovinsko usodo, ampak nam ponuja nadzorovane količine katastrofe, s katerimi bi gledalca soočil z življenjem, ki vztraja – prisotnosti katastrofe navkljub.

Zaradi vsega tega je Werner Herzog avtor izredne vitalnosti, trdno umeščen v 20. stoletje, ki ga po Badiouju zaznamuje strast do realnega: indiferentnost do poraza, revolucionarna vera v novi svet, uničujoča in kreativna, predvsem pa herojska strast, ki se odpravi v žarišče dogajanja ter želi izvesti dejanje tukaj in zdaj. 

Robert Kuret

PROGRAM
Glej in se čudi: sanjarjenje o povezanem svetu, 13. 3. ob 21.00
Fata Morgana, 14. 3. ob 21.00
Dežela tišine in teme, 15. 3. ob 21.00
Mali Dieter mora leteti, 16. 3. ob 19.15
Odmevi iz mračnega imperija, 16. 3. ob 21.00
Lekcije teme, 17. 3. ob 20.00
Divje modro onostranstvo, 19. 3. ob 21.00
Moj najljubši sovražnik, 20. 3. ob 19.00