novice

Retrospektiva: France Štiglic/Volčja noč

Sistemi se menjajo, Štiglic ostaja

V filmu Volčja noč (1955), enem manj znanih in zagotovo tudi najtemačnejših filmov Franceta Štiglica, najdemo prizor, ki je izredno pomenljiv za interpretacijo vsega njegovega opusa. Nekje po tretjini pripovedi, v kateri spremljamo neizprosen eksistencialni boj za obstanek skupine partizanov, se dogajanje in tempo pripovedi umirita, in ko se borci povsem izmučeni spravijo k počitku, protagonisti gledalcu izpričajo, kaj jim zares leži na duši. "Pred vojno nisem nikoli srečal dekleta, kakršna je ona. Sanjal sem o njej. Včasih sem delal v potujočem gledališču, pel sem smešne pesmi. Sanjal sem o tem, da bom igralec," se izpove prvi. "Saj boš, nekega dne ..." mu odvrne kolega, da bi mu vlil nekaj upanja v na videz brezupni vojni situaciji. Dialog ob intenzivni uporabi klasične glasbene podlage traja zgolj kakšno minuto, a je ključen za režiserjevo identiteto v tem konkretnem filmu. Še več, postaviti je mogoče celo tezo, da brez tega dialoga to sploh ne bi bil Štigličev film.

Poanta je seveda v tem, da Štiglic ni bil avtor niti Volčje noči niti ostalih svojih filmov. Kot pri vseh igranih celovečercih, ki jih je posnel, je bil "zgolj" režiser, ali še bolje rečeno, "direktor", ki je vlekel niti filmskega projekta, praviloma posnetega po literarni predlogi. Pri 15 celovečercih, kolikor jih je režiral med letoma 1948 in 1984, je Štiglic vedno delal izključno s pripovednim materialom drugih pisateljev, natančneje devetih, kar bi po pričakovanjih moralo sestavljati precej razpršeno filmografijo, v kateri se avtorski dotik izgublja v raznolikih zgodbah drugih avtorjev. A ravno tovrstni prizori, zvesto posuti po vsej Štigličevi filmografiji, dokazujejo nasprotno – če morda res ne moremo reči, da je bil Štiglic avtor, potem je v njegovih filmih vsekakor prisoten njegov nezmotljiv avtorski dotik.

Kaj torej ti prizori izražajo? V takšnih trenutkih je jasno izražena Štigličeva aspiracija, da v prvo vrsto ne postavlja politično-ideoloških ciljev nove povojne družbene ureditve, temveč venomer vztraja pri izražanju univerzalnih teženj posameznika v specifičnih zgodovinskih okoliščinah, v njegovem primeru (vsaj v fazi najodmevnejšega zgodnjega opusa) v času II. svetovne vojne. V filmih, kot so Na svoji zemlji (1948), Volčja noč, Dolina miru (1956), Deveti krog (1960), Balada o trobenti in oblaku (1961) in Ne joči, Peter (1964), v ospredju ne najdemo likov, ki so v vojno vpleteni zaradi identifikacije s cilji lastnega kolektiva, temveč jim vojna predstavlja nekakšno vseobsežno oviro na poti zadovoljitve osnovnih človekovih potreb po miru, ljubezni in idiličnem življenju v domačem kraju. To so ljudje, ki so se v vojno vključili po sili razmer, ker je zarezala v njihov vsakdan in ga kruto prekinila, razkrojila njihove družine in radikalno predrugačila njihov bivalni habitat. V Štigličevih filmih ni tipaže oz. tesne identifikacije likov s kolektivom, ki ga zastopajo, kar je najočitneje prisotno v sovjetskem montažnem filmu, temveč so njegovi liki samostojni posamezniki, sposobni neodvisnega mišljenja in predvsem ljudje, ki dajejo prednost lastnemu blagostanju pred višjimi političnimi cilji, do katerih je večkrat izražena celo določena mera skepse (s filmom Ne joči, Peter kot najočitnejšim primerom).

Gre za precej fascinanten pristop, če pomislimo, da je bila v obdobju neposredno po II. svetovni vojni v nastanek Štigličevih filmov še vedno vpletena oblast, torej je šlo po definiciji še vedno za politično-propagandne filme (čeravno v bolj omehčani, pokonfliktni različici). To je točka, na kateri je bil Štiglic venomer tako sijajen – v spretnem krmarjenju med ideološkimi zahtevami časa na eni strani ter izražanjem hrepenenj posameznika, ujetega v zgodovinske konflikte. In prav zato pri njem kolektiv nikoli ni povsem trdna, homogena kategorija, temveč koncept, ki kaže določene razpoke in na neki način že vnaprej razpada. Prav tu so vidni tudi sila raznoliki filmski vplivi, ki so oblikovali Štigličevo režisersko identiteto. Kot piše Vladimir Koch v zborniku o Francetu Štiglicu iz leta 1983, se je po eni strani morda res zgledoval po Eisensteinu, a je v njegovem slogu mogoče opaziti tudi Stroheima, Renoirja in Claira, vse do Hollywooda, kjer ga je še posebej privlačila ravno kasnejša protestna nota v trenjih med posameznikom in družbo.

Ta humanistična univerzalnost, ki jo uteleša tista minuta iz Volčje noči, je glavni razlog, zakaj so Štigličevi filmi tako dobro prestali zob časa. Čeprav bi jih bilo enostavno etiketirati na prvo žogo, kot propagandno gradivo takratne politike, pa natančnejši pregled njegovega opusa razkriva, da jim je prav osredotočenje na posameznika dalo brezčasen značaj, ki Štigličevo delo ne le očisti morebitnih spornih ideoloških konotacij, temveč tudi poosamosvojitvenega gledalca vleče v identifikacijo z liki, katerih stiske je prikazoval v igranih celovečercih. Politični sistem se je v vmesnem času morda res zamenjal, a filmi Franceta Štiglica so zaradi pripovedne spretnosti in človeške bližine še vedno tu z nami kot umetniška dela, ki izražajo nekaj bistveno bolj univerzalno dobrega in veljavnega od tistega, kar bi prikazali enodimenzionalni propagandni filmi nekega časa.

Matic Majcen

* * * * *

AKCIJA: En Štiglic ni noben Štiglic


5 vstopnic za 5 različnih filmov retrospektive I 10 evrov + darilo


Popust velja samo ob nakupu 5 vstopnic hkrati.
Vstopnice lahko v času uradnih ur kupite pri blagajni Kinoteke. Akcija ne velja za nakup preko spletnega portala mojekarte.si.

* * * * *

Program
Volčja noč, november 2019