novice

Divji v srcu 30!: Filmski svet, divji v srcu in čuden povrhu

Težko najdeš boljši filmski naslov za začetek študentskega filmskega abonmaja, kot je Divji v srcu (Wild at Heart, 1990). Kdo izmed nas pa ni bil divji v srcu, ko je bil študent? Iščoč pobeg ali rešitev iz prvotnega, družinskega gnezda, ki je – kakorkoli že je bilo veliko in s komerkoli že naseljeno – v teh letih postalo pretesno. In iščoč ljubezen do česarkoli že: osebe, znanja, daljnih svetov, novih doživetij, glasbe, filma. Da, filma! To je moja študentska ljubezen, ki sem jo našel prav v Slovenski kinoteki in me še zdaj spremlja. Kakor zaljubljenec požira objekt ljubezni, sem požiral divjost in magijo gibljivih sličic na platnu, ki so imele in še imajo prav poseben čar z mehkobo in napakami 35-milimetrskega traku, vse možne like, svetove, v katere so me popeljale, in avtorje, ki so mi pričarali te nepozabne izkušnje. Med njimi je bil kakopak tudi David Lynch in njegov filmski svet, ki je, kot v filmu pravi Laura Dern, ena rednih prebivalk njegovih svetov: »divji v srcu in čuden povrhu«. Nikoli ne bom pozabil njegovega srce parajočega Človeka slona (The Elephant Man, 1980), ki me je naučil nove ravni empatije do drugačnih, ali sanjske mojstrovine Mulholland Drive (2001), po kateri sem se vozil še kar nekaj časa po ogledu na kinotečnem platnu.

Lulu (Laura Dern) in Sailor (Nicolas Cage), glavna akterja Lyncheve kot vedno edinstvene in čudaške interpretacije srčne divjosti, nista študenta in v mestecu na revnem jugovzhodu ZDA nimata luksuza kinoteke. Sta pa v študentskih letih in si ustvarjata svoj, goreče ljubezni in divjosti poln film. Pripadata nižjemu ameriškemu sloju – zlobni jeziki bi jima rekli »white trash«, česar se tudi sama zavedata, saj Sailor to tudi zaluča Lulini mami v obraz. V okolju, ki za nikogar ni spodbudno in na vseh pušča vidne psihične posledice, imata le drug drugega. Ljubita se tako divje, da že začetni napisi od sile zagorijo, in tako brezpogojno, da ju ne morejo ločiti nobene zgode in nezgode njunih prav nič lahkih življenj. Medtem ko je svet na čelu z ZDA v evforiji padca Berlinskega zidu, zmage kapitalizma in navideznega konca zgodovine, je svet, v katerega sta Lulu in Sailor nepovratno vržena, zamrznjen v času – in zaradi tega nevrotičen ter psihotičen. Kot da je izgubil tla pod nogami, stik z resničnostjo, ki se je globoko boji in se je hkrati na vse kriplje skuša oklepati, da je ne bi izgubil.

Ob prepevanju Elvisovih uspešnic in vožnji s cadillaci je jasno, da je ta že davno spolzela skozi prste, zamenjali pa sta jo groza in histerija ob izgubljenem. Občutek imamo, kot da zaradi tega prav vsi v filmu zaljubljencema zavidajo, da sta v takšnem vzdušju našla nekaj brezčasnega, kar jima daje moč, da se lahko požvižgata na ta čudni in divji svet ter zaplešeta samo svoj divje metalski ples. Plejada čudaških likov in filmskih prikazni, značilnih za Lynchev filmski svet, ves čas postavlja ovire njuni sreči, daje namige prihajajoče strašnosti, zbuja nezavedno, ki moti čudovito sliko njune lastne čudežne dežele. Čeprav neprestano bežita po neskončnih ameriških cestah, pa hkrati ne moreta ubežati temu, kar sta, od kod prihajata, kako sta bila vzgojena, zatrta, potlačena, ukalupljena, naučena živeti. Ta svet vedno znova skozi zadnja vrata podzavesti vdira v idilo njunega razmerja: grozni spomini iz otroštva, kriminalna preteklost, ujetost v nujo preživetja. Kamniti zapor, v katerega mora Sailor, ni nič proti nevidnemu zaporu, v katerega sta ujeta ves čas.

A Lynch ne bi bil Lynch, če vsega ne bi postavil na glavo. Čeprav sta zaljubljena, fukata živalsko, divje, prav nič erotično in ljubeče. Kot da morata iztisniti, pozabiti, odjebati vse to sranje, ki sta ga in ga še morata preživljati. Drug drugemu in samemu sebi sta pobeg in kletka, odrešitev in poguba, sreča in žalost. Vedno bolj se pogrezata proti tragičnemu koncu, ki se zdi srhljivo blizu: za naslednjim ovinkom, ob naslednjem čudnem srečanju, po naslednjem »čiku« in »fuku«. Zlobna čarovnica, kakopak v podobi Luline matere, je vedno bližje, njen smeh se sliši izza zidov, ob avtocesti, prek telefona. Niti trk rdečih čeveljčkov v stilu Doroteje na neki točki več ne pomaga za vrnitev v dobri stari, dolgočasni Kansas, kjer vsaj veš, kaj te čaka. A Lynch tudi tukaj preseneti; morda je v tej točki celo najmanj lynchevski v vseh svojih filmih. Na krilih ljubezni par namreč vedno znova prestopa bizarne zaplete in svojo ujetost ter najde izhod. Ali kot pravi dobra čarovnica: »Nikoli ne obrni hrbta ljubezni. Če si res divji v srcu, boš sledil svojim sanjam.« In boš gledal filme, v Kinoteki, na 35-ki in velikem platnu, ter se divje zaljubljal vanje.

Žiga Brdnik

Program
Divji v srcu, 28. 1. ob 20.00