novice

Metamorfoze: Prilagajanje Nicolasa Cagea

Na prvi pogled se zdi, da je lik in delo Nicolasa Cagea težko celostno zaobjeti ali preprosto definirati. Po eni strani ga mnogi označujejo za enega največjih filmskih igralcev našega časa, po drugi pa zaradi svojstvenega in, milo rečeno, ekstravagantnega igralskega sloga pogosto obvelja za tarčo posmeha in memeizacije. Ob tem pa oskarjevskega nagrajenca, ki je do tega trenutka nastopil v več kot sto filmih (do konca kariere kani to številko popraviti na vsaj sto petdeset), zadnje čase vse pogosteje obravnavajo v številnih avantgardnih razpravah, teoretskih apologijah in različnih revizijah. O njegovem delu pišejo knjige, z retrospektivami pa se mu poklanjajo številni festivali. Razlog bržkone tiči v težko ovrgljivem dejstvu, da je v predstavah Nicolasa Cagea zmeraj nekaj magnetičnega, hipnotičnega, nekaj, od česar težko odvrnemo pogled; kar zna v najslabših primerih povzdigniti še tako banalne filme, v najboljših pa postreči z briljantno hipnotičnimi metamorfozami. V čem je torej ključ razumevanja dualistične enigme Nicolasa Cagea, zakaj velja za eksperimentalista in skozi kakšno prizmo gledati njegovo delo?

»In Cage. Večkrat naletimo na sezname največjih še živečih igralcev: De Niro, Nicholson in Pacino. Kako pogosto pa med njimi vidite ime Nicolas Cage? Zmeraj bi moral biti tam. Pri izbiranju svojih vlog je drzen in neustrašen, ne boji se brez pomišljanja splezati na vejo, jo za seboj odžagati in nato obviseti v zraku.« Tako zapiše Roger Ebert v recenziji Prilagajanja (Adaptation, Spike Jonze, 2002), metafilma v najboljšem pomenu besede, ki velja za enega od vrhuncev v igralčevi karieri. Ko se prelevi v nevrotičnega scenarista Charlieja ali pa v njegovega entuziastičnega, a ne ravno ostroumnega brata Donalda, je Cage vlogama zanesljivo zavezan z vsakim atomom svoje biti ter con gusto kanalizira niansirana protagonista.

Takih filmov (kjer – skladno s filmom, v katerem nastopa – tudi sam blesti) je v impresivnem opusu Nicolasa Cagea impresivno veliko. Segajo vse od njegovih najzgodnejših del, ko je še črpal iz Metode Stanislavskega in Strasberga (»od notranjosti navzven«), prek zgodnjih devetdesetih, ko se je umaknil od tradicionalnega realizma ter se usmeril k bolj nadrealističnim pristopom (»od zunaj proti notranjosti«), pa vse do danes, ko izumlja po lastni meri ukrojene igralske pristope, kot sta samooklicana »Western kabuki« ali pa »Nouveau Shamanic«. V vsaki od omenjenih faz konsistentno najdemo ikonične vloge in sodelovanja z velikimi režiserskimi imeni. Nezamenljiv je kot strastni in nevarni Sailor v kačji jakni v Divjih v srcu (Wild at Heart, David Lynch, 1990) – Lynch ga je oklical za »jazzista med ameriški igralci«; oskarja prejme za vlogo strtega alkoholika, ki se odloči zapiti do smrti v filmu Zbogom Las Vegas(Leaving Las Vegas, Mike Figgis, 1995); presunljiv odmev De Nirovega Travisa Bickla je njegov Frank Pierce v Scoresejevem Med življenjem in smrtjo (Bringing out the Dead, 1999); v Pokvarjenem poročniku: New Orleans (Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans, Werner Herzog, 2009) pa Cage ponudi izjemno predstavo, ki bi jo zlahka umestili v skrajni rob na spektru prepleta igralske spretnosti in blaznosti.

Še veliko več blaznosti, odtenkov in ekscesov najdemo v njegovem raznorodnem morju tistih filmskih naslovov, ki se bodo v zgodovino filma stežka zapisali kot mojstrovine, a jih povečini vsakega na svoj način odlikuje igralčev pristop. Slednjega so zaradi namerne tendence k pretiravanju in izmikanju konvencionalnim/naturalističnim igralskim metodam mnogi (med njimi tudi sam Cage) oklicali za »mega acting«. Sam svoj slog rad primerja z igralskim pristopom Jamesa Cagneyja v Beli vročici (White Heat, Raoul Walsh, 1949): »Je bilo to (Cagneyjeva igra op. a.) realistično? Prekleto ne. Je bilo razburljivo? Prekleto ja

Zdi se tudi, da je pri Cageu meja med igralcem in človekom za vlogami venomer nekoliko zabrisana (znane so anekdote, kako je živel s kačami, jemal psihedelične gobe s svojo mačko, se za tri leta popolnoma izgubil v poglabljanju v filozofijo in meditacijo …), o čemer priča tudi igralčeva aspiracija iz mladih let, ko je nase rad gledal kot na surrealista. V tej luči se odpira tudi vprašanje, kako daleč gremo lahko v predpostavljanju, da s tovrstnim pogledom na svoje delo v nekem celostnem smislu morda vstopa tudi na polje performansa. In če sledimo njegovi logiki prekomernosti, ne pretiravamo, če Cagea okličemo za prostega radikala filmske igre, eksperimentalista, ki na igro gleda kot na slikarsko platno in v vsaki vlogi – ne glede na to, ali gre za akcijski blockbuster ali pa za neodvisni avtorski film – vidi priložnost za poigravanje in preizkušanje mejnikov.

Matevž Jerman

Program
Divji v srcu, 28. 1. ob 20.00
Zbogom Las Vegas, 19. 2. ob 19.00
Alkatraz, 20. 2. ob 19.00
Letalo prekletih, 21. 2. ob 19.00
Brez obraza, 22. 2. ob 19.00
Kačje oči, 23. 2. ob 19.00
Med življenjem in smrtjo, 26. 2. ob 20.00
Prilagajanje, 28. 2. ob 19.00
Gospodar vojne, 28. 2. ob 21.30
Pokvarjeni poročnik: New Orleans, 29. 2. ob 20.00