novice

Nova svetloba/kino-uho: Georges Méliès

Filmski triki in iluzije Georgesa Mélièsa

Ko pomislimo na prva desetletja kinematografije, si pogosto predstavljamo črno-beli svet podob, ki skozi linearno naracijo, postavljeno v realni čas, gledalce nagovarjajo z optično imitacijo gibanja. Dokumentarni, 38–49-sekundni gibljivi izseki vsakdanjega dogajanja, ki so zaznamovali filmske začetke bratov Lumière, so morda res bili prav to, a pariški iluzionist in pionir posebnih učinkov Georges Méliès je novoodkriti medij že dobro leto po prvi filmski projekciji v salonu Indien du Grand Café, 28. decembra 1895, na kateri je bil slavnostno prikazan tudi Odhod iz tovarne (La Sortie de l'Usine Lumière à Lyon), popeljal v povsem nove dimenzije. Méliès, rojen leta 1861 v Parizu, je izhajal iz premožne obrtniške družine, a prevzem očetovega čevljarskega podjetja nikoli ni bil v njegovih načrtih, čeravno mu je ravno delo z obrtniškimi stroji, ki jih je nemalokrat lastnoročno popravljal in izpopolnjeval, prineslo tehnične izkušnje, ki jih je kasneje uporabljal za snovanje gledaliških in filmskih trikov. Tako je leta 1888, po očetovi upokojitvi, bratoma prodal svoj delež družinskega posla in z izkupičkom kupil pariški teater Robert-Houdin, kjer je v stilu gledališč poznega 19. stoletja razvijal odrske trike in čarovniške iluzije, mnoge izmed njih pa nato inkorporiral v svoj prek petsto filmov obsegajoč filmski opus. Gledališče, v katerem se je izuril kot mojster vizualnih iluzij, je delovalo kot tehnično dovršen laboratorij, kjer je z uporabo novih tehnologij, ki so bile na prelomu stoletja v polnem razcvetu, manipuliral s pogledom in percepcijo gledalcev ter ju nadzoroval. A ko je kot eden izmed gostov v pariškem salonu prisostvoval prvi projekciji desetih kratkih filmov bratov Lumière, je v novem mediju nemudoma prepoznal potencial povsem nove ravni iluzij in magičnih trikov, ki presegajo vse zmožnosti gledališkega odra.
S kombiniranjem pravljičnih in fantastičnih pripovednih motivov, francoskih gledaliških tradicij in neomejenih možnosti manipuliranja gibljive slike je že leta 1896 pričel ustvarjati svoje filme, v katerih se je pionirsko posluževal trikov pospešitve in zamenjave, dvojnih ekspozicij, prelivov kadrov in drugih optičnih manipulacij, ki so mu pomagale pri izkrivljanju časa in prostora, multipliciranju predmetov in oseb, transformiranju teles v mikroskopske in gigantske entitete ter iluzijah prikazovanja in izginjanja. Opozoriti velja tudi na vselej premišljeno izdelane mizanscene, ki jih je nekdanji gledališki scenograf in iluzionist v različnih odtenkih sive izdeloval kar sam. Manko barve pri scenografiji je bil seveda nameren; nitratni trak, ki so ga uporabljali za snemanje, je bil izredno občutljiv na svetlobo in žive barve, zato je Méliès, katerega pravljična in znanstvenofantastična filmska popotovanja so dandanes prepoznavna tudi po svoji barvitosti, filmski trak z zelenimi, modrimi, rumenimi in rdečimi barvili ročno obarval naknadno.

Za potrebe filmske produkcije je na svojem domačem vrtu v Montreuil-sous-Boisu leta 1897 postavil steklen filmski studio, v katerem je nastal tudi njegov najbolj prepoznaven film, ki danes velja za prvi zametek znanstvenofantastičnega filmskega žanra: Potovanje na luno (Le Voyage dans la Lune, 1902). Le dobro leto po mednarodnem uspehu filmskega poleta v vesolje, ki je v Združenih državah sprožil kopico plagiatorskih poskusov, pa je nastal tudi njegov ob izidu nič manj popularen, a v naslednjih desetletjih povsem pozabljen Pravljična dežela (Le Royaume des fées, 1903); ta film Mélièsov filmski opus bržkone najtesneje povezuje s tradicijo francoskega gledališkega žanra féerie, ki se poigrava z nadnaravnimi elementi pravljičnosti in čarovnije. Film je poln domiselnih trikov, ki s pomočjo pirotehnike in skrivnih odrskih odprtin pripomorejo k prikazovanju in izginevanju čarovnice in njenih demonov, svetlobnih učinkov za simboliziranje neurja, ki prinčevo ladjo potopi pod morsko gladino, uporaba dvojne ekspozicije in prelivanja kadrov pa poskrbita za smiselno prehajanje med raznolikimi in vselej dovršeno izdelanimi scenami. Tudi tu se Méliès, kot mu je bilo v navadi, pojavi pred kamero – v vlogi princa Bel-Azorja, ki svojo princeso Azurine ob pomoči dobre vile Aurore rešuje iz čarovničinega ujetništva. Če je še njegova prejšnja uspešnica upodobila fantastično popotovanje na Luno, pa Méliès tokrat raziskuje svet morskih globočin in s postavitvijo ribjega akvarija pred kamero ustvari fascinantno optično prevaro, v kateri ribe in jastogi morsko kraljestvo obvladujejo v isti velikosti kot ljudje.

Veronika Zakonjšek

Program
Pravljična deželaPustolovščine Robinsona Crusoeja, 13. 2. ob 19.30