novice

Wajda o Wróblewskem, sebi in nas vseh

Kaj poreči o vlogi filma ob priložnosti razstave Andrzej Wróblewski: Čakalnica v Moderni galeriji? Andrzej Wróblewski (1927–1957) je bil poljski slikar, umetnostni zgodovinar in kritik, eden vodilnih predstavnikov povojne srednje- in vzhodnoevropske umetnosti. V času svojega življenja ni veliko razstavljal, a med njegove uspešnejše razstave nedvomno lahko uvrstimo samostojno razstavo del na papirju v Klubu Sindikata poljskih pisateljev v Varšavi leta 1956, ki jo je organiziral skupaj s prijatelji; med njimi je bil tudi režiser Andrzej Wajda (1926–2016), ki je na akademiji v Krakovu istočasno študiral likovno umetnost. Istega leta, tj. 1956., je Wróblewski od oktobra do novembra, tik po poljskem oktobru, potoval po Jugoslaviji skupaj s kritičarko Barbaro Majewsko. Ustavil se je tudi v Ljubljani.


Film je Wróblewskega močno zaznamoval. Ni naključje, da med njegovimi nerealiziranimi deli najdemo osnutek scenarija za kratki film z naslovom Čakalnica, pri čemer je naslov v resnici ena poglavitnih vsebin njegovega slikarstva. Celo več, prav ta osnutek scenarija zaostreno realne čakalnice, ki učinkuje kot lynchevska formula za film (film = slika + zvok, kolikor velja zvok = gibanje), nam omogoči, da njegova likovna dela miselno povežemo okoli zanj osrednjega problema, ki ni nič drugega kot izguba jaza med čakanjem v socialistični (in morda bolj frenetični kapitalistični) čakalnici. In ni odveč dodati, pač zavoljo filmofilov, da se Wróblewski v svojem scenariju, zlasti glede zamišljene rabe zvoka, močno približuje chionovskemu rendu. Psihotični razpad jaza bi bil z zvoki podan tako rekoč neposredno. Lahko bi še rekli, da tudi njegov slikarski pristop ni daleč od neke osnovne filmske in fotografske problematike, ki pa po slikarski plati enostavno kaže njegovo vpetost v najbolj temeljne vidike modernizma: vprašanje okvira oziroma, lahko bi rekli, kadra. Izseka iz realnosti. Zavedanje »uokvirjenosti«. Tega, kar v okvirju je in kar kot v fantaziji ostaja zunaj njega, kot odrezanost od celote vsega.


In kaj nam o Wróblewskem, pač v tem dokumentarnem filmu, lahko pove njegov prijatelj Wajda? Prav Wróblewski je bil namreč »kriv«, da se je Wajda pozneje odločil za študij filma v Lodžu ter tako postal eden ključnih predstavnikov t. i. poljske šole. Če pustimo ob strani preverljivost določenih spominov, vsekakor velja izpostaviti predvsem tiste stvari, ki nam omogočijo drugače ugledati delo Wróblewskega. Ne zgolj njegov študentski boj proti akademizmu. Pravzaprav velja izpostaviti eno samo stvar, ki je še kako povezana s tem, kar je bilo poprej ubesedeno kot izguba jaza. To začutimo na razstavi, a ker se osredotoča na pozno delo, vanjo niso vključene slike iz znamenite serije Usmrtitev. Smrt, torej. Ne zgolj fizična. Gledati lastno smrt, ne enostavno tisto, ki se je zgodila drugim v času druge vojne, ki je tako zaznamovala mladost obeh (le kako ju ne bi), in ne enostavno tisto, ki bo še prišla – povsem upravičeno lahko verjamemo, da bomo umrli. Danes, jutri, čez pet minut. Pravzaprav je slutnja, ali biti priča tuji smrti, kot opomin na neko smrt, ki se nam je že zgodila – ki jo oznanja prav izguba jaza med čakanjem in ki je po sebi že sama miselna možnost, da lahko izgubimo vse. Prav vse. Čakalnica je oder, kjer se odigra prav to – spremenitev posameznika v stol. Izginotje v stol. Človek stol.


A tu smo, pri vprašanju te skorajda virtualne smrti, ki nam sledi kot senca, spet globoko v zgodovini filma, pa tudi likovne umetnosti, ki je bila od venomer tako vezana na igro prisotnosti in odsotnosti, kar lepo povzema izraz in effigie. Mrtvi, ovekovečeni ali enostavno priklicani v življenje s sliko, kipom ipd.? Ni treba, da se kot filmofili spustimo vse nazaj do Murnaua, Dryerja, Herzoga idr. Dosti bo, da se spomnimo na Coppolovega Drakulo (Bram Stoker's Dracula, 1992), kjer si vampir vseh vampirjev v Londonu skuša ogledati nič drugega kot najnovejše čudo tega sveta: kinematograf. Sebe. Od senčnih lutk do filma. To zgodovino morda res najlepše povzema Merhigejeva Vampirjeva senca (Shadow of the Vampire, 2000). Res je – prav neverjetno je – kako ta polja vizualne ustvarjalnosti od znotraj preganjajo figure živih mrtvecev. In kaj drugega pravzaprav je človek stol Wróblewskega, če ne še ena od figur mrtvega živega? Neki »vizualec« to res težko pové, mnogo laže mu je to posneti ali pač naslikati. Tudi nehote. Fiktivno je lahko resničnejše, težje, intimnejše od dokumentarnega.

Marko Jenko



Moderna galerija v sodelovanju s Slovensko kinoteko in Inštitutom Adam Mickiewicz predstavlja:

𝗪𝗿𝗼́𝗯𝗹𝗲𝘄𝘀𝗸𝗶 𝘀𝗸𝗼𝘇𝗶 𝗪𝗮𝗷𝗱𝗼𝘃𝗲 𝗼𝗰̌𝗶 (Wróblewski według Wajdy)
Andrzej Wajda, Pojska, 2015, barvni, 42', v poljskem jeziku z angleškimi podnapisi

V nedeljo, 10. januarja 2021, na zadnji dan razstave poljskega slikarja Andrzeja Wróblewskega Čakalnica v Moderni galeriji, vas vabimo k spletnemu ogledu dokumentarnega filma o slikarju in prijatelju, ki ga je leta 2015 posnel znameniti poljski režiser Andrzej Wajda.

Film si boste lahko ogledali med 18.00 in 23.00 uro preko povezave:
https://vimeo.com/496923619