novice

Retrospektiva: Abbas Kiarostami

Rad bi vam povedal nekaj …

V uvodu leta 2008 izdanega monografskega zbornika (Textes, entretiens filmographie complète - Abbas Kiarostami; avtorji Laurent Roth, Charles Tesson, Jean-Michel Frodon, Alain Bergala; zbirka Petite bibliothèque; II. izdaja), v katerem so bila zbrana, predelana in razširjena besedila iz posebne številke revije Cahiers du cinema, ki je leta 1995 pospremila takrat prvo popolno retrospektivo iranskega avtorja Abbasa Kiarostamija na Zahodu, so avtorji potožili, da je Kiarostami kot ustvarjalec v širšem smislu še vedno le slabo poznan. Priznati moram, da me je tako stališče že takrat močno presenetilo, saj je bila Francija ne nazadnje tista evropska država, ki nam je Kiarostamija pomagala odkrivati. A sledila je argumentacija, ki žal velja še danes, celo pri nas, kjer je Slovenska kinoteka – z bližnjimi in daljnimi sodelavci – postala eden najbolj aktivnih raziskovalcev sveta filmskih podob tega in drugih iranskih filmskih ustvarjalcev.

Res je sicer, da smo v času do danes spoznali ne le njegova osrednja celovečerna dela, s katerimi se je skozi 90. leta prejšnjega in v prvem desetletju novega stoletja močno uveljavil kot eno najbolj svežih, prodornih in osupljivo poetičnih avtorskih imen sodobnega filma, pač pa tudi njegove »didaktične« začetke iz 70. let ter pozna »digitalna« eksperimentiranja; da smo poleg Kiarostamija spoznali velik del tistih iranskih filmskih ustvarjalcev, njegovih predhodnikov, sopotnikov in, recimo jim, »dedičev« – od Dariusha Mehrjuija pa vse do Asgharja Farhadija –, ki so s svojimi deli soustvarjali podobo takrat prebujenega iranskega filma in jo soustvarjajo še danes; in da smo posredno, preko teh del dobili tudi vpogled ­– čeprav vedno izrazito subjektiven – v iransko družbo in kulturo … Pa vendar: še celo danes, po vseh podrobnih ogledih, analizah in prodornih refleksijah tako velikega števila, verjetno kar večine filmskih zgodb in podob, ki jih je Kiarostami ustvaril na svoji bogati in raznoliki ustvarjalni poti, še celo danes bi si nikakor ne drznil reči, da poznamo vse obraze, kaj šele vse izraze na obrazih Kiarostamija ustvarjalca. Ali kot so zapisali v zgoraj omenjenem zborniku: »… skoraj nič ne vemo o Kiarostamiju pred Kiarostamijem.« Pogosto namreč pozabljamo, da se je Kiarostami k filmu usmeril šele po svojem 30. letu, v času, ko sta bila njegov duhovni in ustvarjalni svet že precej dodelana, »zrela«. Še kot najstnik se je namreč začel posvečati slikarstvu in poeziji, kasneje tudi grafičnemu oblikovanju in fotografiji. Ta plat njegove ustvarjalne osebnosti je še danes slabo poznana, še posebno pri nas. Še manj pa morda vemo o duhovno-kulturnem okolju, iz katerega je zrasel in ki ga je kot ustvarjalca ključno izoblikovalo.

Spomniti se velja, kakšno osupljivo odkritje so bila za nas njegova zgodnja dela, v prvi vrsti tista, ki jih je ustvaril pod okriljem Kanuna – Inštituta za intelektualni razvoj otrok in mladostnikov (pri nas smo imeli v preteklosti priložnost spoznati predvsem ta, pedagoško usmerjana dela – filme, kot so Urejeno, neurejeno [Be tartib ya bedun-e tartib?, 1981], Dve rešitvi enega problema [Dow Rahehal Baraye yek Massaleh, 1975], Kruh in ulica [Nān o Kūcheh, 1970], Kako preživeti prosti čas [Az Oghat-e Faraghat-e Khod Chegouneh Estefadeh Konim?, 1977] in ostale –, medtem ko so njegovi reklamni filmi še bolj ali manj neznani): iz tistega, kar so se zdele za ustvarjalnega duha omejujoče razmere – delovanje pod okriljem institucije, naročena dela, propedevtični žanr, ne nazadnje tudi vse manj liberalna politična klima – je Kiarostami ustvaril dela, ki so nas nič manj kot osupnila s svojo igrivo domiselnostjo in skoraj šokantno svobodo pri rabi filmskih izraznih sredstev. Še toliko bolj, ker sta ga naša nevednost in pavšalno poznavanje iranskih družbeno-političnih razmer kot ustvarjalca postavljala pred obličje nič manj kot diabolične cenzure, podaljšane roke na eni strani avtoritarnega režima, na drugi pa morda še bolj represivne moralne policije.

Toda vsaj zame osebno je bila še veliko večje odkritje publikacija s tako domačim, kiarostamijevskim naslovom, Rad bi povedal nekaj, kar mi boste verjeli le vi, otroci (približen naslov iz angleškega prevoda dela, ki ga poznam samo v perzijskem izvirniku), prav tako nastala pod okriljem Kanuna, a še preden se je Kiarostami prelevil v filmskega ustvarjalca. Z njo se nam namreč predstavi v dveh vlogah, ki ju do tedaj še nisem imel priložnosti spoznati: kot vizualni umetnik in pesnik. Ta skromna publikacija, ki premore le 28 »listov« oziroma dobrih 50 strani, nam namreč odkrije izoblikovanega vizualnega ustvarjalca, ki se svobodno in inventivno, izrazno nadvse silovito ter ne nazadnje tudi nadvse sodobno poigrava s prepletom fotografije, slikarstva, grafike in poezije. Tako nam publikacija kljub dejstvu, da smo prikrajšani za Kiarostamijev prozno-pesniški prispevek (zaradi nepoznavanja jezika, seveda), vseeno ponudi tudi svojsko »bralno« izkušnjo, saj je zapis njegovih misli v farsiju grafično obdelan: najsi je tekst podan tako, da s krajšanjem vrstic (ne nujno verzov) z njim ustvari nepričakovane forme ali pa se v črni zapis besed na beli (no, v mojem primeru obledelo rumeni) podlagi nenadoma, nepričakovano prikradejo barve … A presenetijo nas ne le nepričakovane forme in sodobni slog: tudi motivika njegovih slik je vse prej kot pričakovana. Grafično obdelana in slikarsko dopolnjena fotografija jase v gozdu se morda zdi še malce bukolična, a kmalu sledijo drugačne, bolj dramatične podobe: od belega drevesa sredi živo rdeče pokrajine, prek čolničev, močno podobnih beneškim gondolam, pod rdečim obzorjem spuščajočega se sonca in nad morjem rdečega listja, pa vse do izrazito urbanih podob, ki pogosto v središče postavijo človeško figuro.

Ob tem se nam seveda zastavi vprašanje duhovnega in kulturnega okolja, ki naj bi Kiarostamija avtorsko izoblikovalo in iz katerega naj bi črpal svoj navdih. Nekaj malega nam je bilo že znano – v prvi vrsti Kiarostamijeva naklonjenost osrednjim figuram klasične perzijske poezije (13. in 14. stoletje), Rumiju (v slovenskem jeziku najdemo kar nekaj zbirk njegove poezije: Zakladi duše, Poljub želim si tvoj, Skrivna glasba …), Hafezu (v slovenščini imamo zbirko Zapleši z menoj) in Saadiju. Te avtorje je Kiarostami večkrat navajal; bodisi preko citatov v svojih delih ali v pogovorih z novinarji. O njegovem odličnem poznavanju njihove poezije priča tudi serija knjig, s katero je te avtorje predstavil zahodnemu bralstvu (z njegovim lastnim izborom in celo priredbami: Ogenj je posvečen Rumiju, Vino Hafezu in Solze Saadiju) ter ga hkrati seznanil z nekaterimi sodobnimi perzijskimi pesniki. Med slednjimi posebno mesto pripada – na kar nas v svojem odličnem delu (glej spodaj), predvsem poglavju The Making of an Iranian Filmmaker opozori tudi Hamid Dabashi – Nimi (Nima Yooshij), očetu sodobne perzijske poezije.

Da je mladi Kiarostami navdih iskal predvsem v poeziji in je svojo vizualno govorico pričel snovati preko lastne izkušnje s slikarstvom, grafiko in fotografijo, naj bi imelo svoj globlji vzrok v širših družbeno-političnih, duhovnih in intelektualnih razmerah, ki so v 60. letih vladale v Iranu. Modernizacija, ki se je je lotil režim Reze Pahlavija, je bila namreč le navidezna in bolj kozmetične narave, medtem ko je šiitsko versko vodstvo zastopalo vse bolj konservativna stališča. Prav zaradi tega sodobnejšim medijem, kakršen je film, ni bil dan avtohton razvoj in posledično so dolga leta prevladovala dela, ki so klišejsko replicirala zahodne žanrske vzorce. O tem nadvse podrobno in poglobljeno piše prav Dabashi.

A prav zaradi vsega tega se zdi Kiarostamijev avtorski razvoj skozi njegova filmska dela še toliko bolj osupljiv in edinstven. Način, kako je pričel z najosnovnejšimi koraki, kako domiselno in inovativno se je spopadel z omejitvami, ki mu jih je nalagal represivni aparat posvetne in verske oblasti (Jean Douchet je prodorno uvidel, kako je Kiarostami dokumentarni film vse bolj izrazito peljal po poti forme igranega filma), kako tankočuten in globok je humanizem, s katerim je prežel svoja filmska dela, in navsezadnje, kako silovito poetičen naboj premorejo podobe njegovih filmskih del (posamezne fotograme je celo razstavljal kot samostojna dela) – vse to je Kiarostamija vzpostavilo kot enega najbolj svojskih filmskih ustvarjalcev sodobnosti. Kot cineasta, srečanja s katerim se lahko ponavljajo v nedogled, pa bodo za nas vseeno lahko znova in znova povsem nova izkušnja. Če le tudi sami nekaj vložimo v to.



Denis Valič

 

Program:

Popotnik, 21. 10. ob 20.00

Kruh in ulica, Izkušnja, 22. 10. ob 19.00

Veter nas bo odnesel s seboj, 23. 10. ob 20.00

Odmor, Učenci prvega razreda, 24. 10. ob 17.00

Domača naloga, 24. 10. ob 20.00

Dve rešitvi enega problema, Prvi primer, drugi

primer, 26. 10. ob 21.00

Kje je hiša mojega prijatelja?, 27. 10. ob 17.00

Barve, Poročna obleka, 29. 10. ob 19.00

Kiarostami by Kiarostami, 30. 10. ob 19.00

Pet, 30. 10. ob 21.00