dvorana silvana furlana

DVORANA SILVANA FURLANA


Od 13. decembra 2010 se dvorana Slovenske kinoteke imenuje Dvorana Silvana Furlana; v spomin in poklon prezgodaj umrlemu prvoborcu za vznik Slovenske kinoteke in njenemu prvemu direktorju. Pariz ima Dvorano Henrija Langloisa, Ljubljana zdaj Dvorano Silvana Furlana.

Silvan Furlan (1953–2005) je bil brez senčice dvoma ena osrednjih osebnosti slovenskega filma zadnjih tridesetih let pred svojo vse prezgodnjo in nepričakovano smrtjo. Njegova nesebična in požrtvovalna ljubezen do filma je zaobjemala praktično vse razsežnosti ukvarjanja s tem medijem: od pisne refleksije do ustvarjanja, od izobraževanja do promocije, od organiziranja do hranjenja, predvsem pa je pustil neizbrisen pečat kot osrednja osebnost snovanja kulturne politike na področju filma v času po osamosvojitvi Slovenije. Predstavljal je ključno energijo – tako v motivacijskem kot organizacijskem smislu – za vznik Kinoteke, ki jo je nato sijajno vodil vse do smrti. Kot direktor Kinoteke, kot filmski zgodovinar in teoretik, kot pisec, urednik, avtor številnih filmskih študij in knjižnih objav, ima velike zasluge za obujanje in ohranjanje filmskega zgodovinskega spomina ter za vris Slovenije na svetovni filmski zemljevid.

Silvan Furlan se je rodil 4. septembra leta 1953 v Postojni. Osnovno šolo je obiskoval na Brjah in v Solkanu, gimnazijo pa v Novi Gorici. Univerzitetni študij je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter umetnostne zgodovine. Specializacijo iz filmske teorije in zgodovine je opravil na Katoliški univerzi (Universita Cattolica del Sacro Cuore) v Milanu. Že v prvih študentskih letih se je posvečal predvsem filmu in filmski teoriji, v osemdesetih pa je sam ali s sodelavci poskrbel za več filmskih publikacij in monografskih študij o slovenskih in tujih avtorjih. Že v zgodnjih osemdesetih (med letoma 1982 in 1990) je postal glavni urednik revije za film in televizijo Ekran, ki je s številnimi akcijami in dejavnostmi spodbujala razmišljanje o vlogi filma v sodobni umetnosti. Pri Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju, kjer je bil zaposlen od leta 1981, je ustanovil zbirko Slovenski film, v kateri so bila objavljena nekatera temeljna dela o domačem filmu. Domislil in vodil je Jesensko filmsko šolo, mednarodni in mednarodno odmeven kolokvij za teorijo in zgodovino filma. Bil je tudi soustanovitelj Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala in pobudnik številnih retrospektiv slovenskega filma v tujini. Zelo dejaven je bil tudi kot član Mednarodnega združenja filmskih arhivov in kinotek – FIAF.

Leta 1994 je Silvan Furlan postal direktor nove, samostojne Slovenske kinoteke (s sklepom vlade uradno ustanovljene leta 1996), ki jo je, skupaj z ekipo nič manj predanih sodelavcev, v kratkem usposobil za središče slovenske filmske kulture. Pri tem delu je Silvan s sodelavci začel praktično iz nič, saj so domala vsi filmi, ki jih je nekoč vrtela kinotečna dvorana v Ljubljani, ostali (in še vedno ostajajo) v nekdanjem matičnem arhivu Beograjske kinoteke. Silvan je z različnimi akcijami začel vzpostavljati nov kinotečni fond, ki ga je polnil tudi s pridobivanjem zunaj-proračunskih sredstev. Skrbel je za nadvse uspešno popularizacijo delovanja Kinoteke in botroval ustanovitvi novega filmskega časopisa Kinotečnik. Prizadeval si je za ureditev statusnih in prostorskih vprašanj matične hiše ter organiziral številne retrospektive, tematske sklope in druge projekcije. Slovensko kinoteko je tako včlanil v prej omenjeni FIAF in v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS dosegel, da se je redni, vsakoletni mednarodni kongres tega uglednega združenja leta 2005 odvil prav v Ljubljani. Kinoteka je pod Silvanovim vodstvom povezala kinotečno in muzejsko dejavnost, med njene osrednje naloge pa sodijo ureditev in ohranitev knjižnice mednarodnih filmov, zbiranje, ohranjanje, sistematizacija, katalogizacija in predstavitev muzejskih materialov (povezanih z zgodovino filma in kinematografije) ter vzpostavljanje in ohranjanje stikov z mednarodnimi organizacijami in zvezami. Na Silvanovo pobudo je nastala tudi domača umetniška kino mreža, ki jo dandanes v Ljubljani predstavlja nadvse uspešen Kinodvor, še en rezultat izvorno Furlanovih ambicij in idej. Njegova poglavitna zasluga je tudi temeljita posodobitev in prenova kinotečne dvorane, izpeljana v letu 2005. Seveda ne gre pozabiti – še vedno neuresničenih – Silvanovih intenzivnih prizadevanj za vključitev filmske umetnosti v vse stopnje slovenskega izobraževalnega sistema.

V različnih fazah nastajanja filmov je – kot scenarist ali dramaturg – pomagal domala vsem ustvarjalcem svoje generacije, ki so v njem našli zaupnega sogovornika in požrtvovalnega sodelavca oziroma prijatelja. Leta 1998 je posnel svoj prvenec Deklica s frnikulami, igrano-dokumentarni film o domači filmski zvezdi Iti Rini. Silvan Furlan je bil tudi glavni snovalec Muzeja slovenskih igralcev v njeni rojstni hiši v Divači.

Skupaj z Lilijano Nedič je po srečnem naključju odkril in na Dnevih nemega filma v italijanskem Pordenonu na svetovni premeri predstavil dve filmski mojstrovini, ki sta dolga desetletja veljali za izgubljeni: filma Ko sem bil mrtev (1916) Ernsta Lubitscha in Prvi sledovi starosti (1913) Franza Hoferja.

Za svoje delo je Silvan Furlan dobil tudi številna priznanja. Že leta 1981 je prejel zlato ptico za svojo publicistično in muzealsko dejavnost na področju filma, leta 1989 Župančičevo nagrado za uredniško in so-avtorsko delo pri zborniku V kraljestvu filma, leta 1995 pa je vsa ekipa Slovenske kinoteke pod njegovim vodstvom prejela še eno zlato ptico za filmsko področje. Posthumno je leta 2005 prejel tudi nagrado mesta Ljubljane.

Ob vseh navedenih uspehih in dosežkih pa nemara največ šteje prav najbolj neoprijemljiv in najbolj zavezujoč: to je bila Silvanova neskončna odprtost do mlajših filmskih entuziastov in njegova pripravljenost, da jim prisluhne in pomaga v njihovih vsestranskih vizijah kreativnega udejstvovanja na filmskem področju. Drobna gesta poimenovanja kinotečne dvorane v Dvorano Silvana Furlana je tako obenem poklon prvemu direktorju Kinoteke kot tudi trajen opomin vsem sedanjim in prihajajočim generacijam, kako neizmerna in edina zares veljavna je lahko preprosta, iskrena ljubezen do filma, s pomočjo katere je mogoče dosegati vse.