arhivski oddelek

ARHIVSKI ODDELEK


Arhivski oddelek Slovenske kinoteke skrbi za bogatenje, ohranjanje in restavriranje kinotečne zbirke filmov, pri čemer sledi standardom, ki jih določa FIAF, Mednarodno združenje filmskih arhivov in kinotek.

Osnovno poslanstvo Kinoteke ni le predvajanje filmov, marveč tudi skrb za možnosti in pogoje njihovega predvajanja. V času vsesplošne digitalizacije tako na področju produkcije kot reprodukcije bodo kinoteke oziroma filmski muzeju kmalu edini prostori, ki bodo nudili izkušnjo projekcije filmskega traku in s tem izkušnjo projekcije stodvajsetih let zgodovine filma na izvoren, neposreden, nepopačen način, dočim na področju hranjenja filmski trak še vedno daleč prekaša vse digitalne standarde.

Kratka zgodovina
Oddelek se je pričel formirati septembra 1995, takoj po ustanovitvi Slovenske kinoteke. V primerjavi z ostalimi oddelki je bila vzpostavitev težja in bolj zapletena. Večina filmskih kopij je po razpadu Jugoslavije ostala v nekdanji osrednji kinoteki v Beogradu, ki je v Jugoslaviji polnila programe republiških izpostav Jugoslovanske kinoteke, med njimi tudi ljubljansko. Zbirka, danes vsaj podeseterjena, je tako na začetku štela vsega 354 naslovov in 813 filmskih kopij, hranjenih v neprimernih pogojih. V letih po ustanovitvi oddelka je arhiv Slovenske kinoteke v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri Arhivu RS pridobil klimatizirane arhivske prostore v Gotenici. Arhiv sodeluje tudi pri vzdrževanju in distribuciji filmskih kopij Filmskega centra RS. Leta 2012 je po zaslugi posebnih zbirk arhivskega oddelka Slovenska kinoteka na kongresu v Pekingu naposled postala polnopravna članica FIAF-a.

Dragocene kopije in posebne zbirke
Najdragocenejši trakovi arhivske zbirke segajo v obdobje ustanovitve Slovenske kinoteke v samostojni Sloveniji. Gre za tri v svetovnem merilu velika odkritja, s katerimi si je Kinoteka prislužila privilegiran vstop v svet svetovnih filmskih arhivov: najstarejši ohranjeni celovečerni film Ernsta Lubitscha Ko sem bil mrtev (Als ich tot war, 1915); edina ohranjena tonirana kopija filma Franza Hoferja Prvi sledovi starosti (Des Alters erste Spuren, 1913); še ena edina kolorirana kopija na svetu, Žongler (Der Jongleur, 1909). Leta 2010 je Kinoteka pričela ustvarjati posebno zbirko (edino te vrste na svetu) jugoslovanskega oziroma slovenskega eksperimentalnega oziroma avantgardnega filma.

Bogatenje
Kinoteka redno širi svojo zbirko z novimi nakupi filmskih klasik in aktivnim terenskim delom, kar se tiče posebnih zbirk.

Restavriranje
V novem tisočletju je Kinoteka zagnala projekt restavracije izbranih del domače kinematografije, za katera sicer ne bi bilo poskrbljeno. Po uspešni restavraciji filma Triptih Agate Schwarzkobler (1996) Matjaža Klopčiča se je lotila pionirskega projekta restavracije zgodnjih del Karpa Godine in Vinka Rozmana, posnetih na 8-milimetrski filmski format. Pri projektih restavracij se Kinoteka intenzivno in uspešno povezuje s tujino, tako v smislu oblikovanja strategij dela, dejanskega strokovnega dela in posledičnih predstavitev rezultatov dela v mednarodnem prostoru.