prikaz novice

20. let Festivala slovenskega filma

Praznovanje 20. izdaje festivala slovenskega filma v Slovenski kinoteki

Prvi Festival slovenskega filma je potekal leta 1998; bil je naslednik šestih slovenskih filmskih maratonov, od katerih je zadnji, 6. Maraton slovenskega filma, postavil temelje za nastanek festivala: na njem so se predstavili kar štirje (4) celovečerni filmi, nagrada Metoda Badjure je postala nagrada za življenjsko delo, novi filmi pa so prejeli nagrade za posamezne dosežke (režijo, scenarij ipd.). Na zadnjem maratonu so prikazali celovečerni film Ekspres, ekspres Igorja Šterka, ki je po 4 strokovnih nagradah v Portorožu uspešno nastopal na evropskih filmskih festivalih, pobral veliko nagrad in doživel tudi distribucijo v nemških in avstrijskih kinematografih. Začelo se je uspešno obdobje slovenskega filma.

Tega so se zavedali tudi organizatorji nacionalne filmske prireditve, čeprav je bila glavna značilnost prvega festivala njegov delovni značaj, saj se je programsko odprl televizijski produkciji, predvsem dokumentarcem, pa tudi televizijskim filmom, dramam in nadaljevankam. Najboljši film je bil do zdaj edini celovečerni animirani film Socializacija bika Zvonka Čoha in Milana Eriča, najboljši kratki pa Adrian Maje Weiss.

Leta 1999 so na drugem festivalu prišli do zaključka, da morata zaradi vedno večjega zanimanja strokovne javnosti prireditev podpreti predvsem kakovost in raznovrstnost. Zato je bila prvič uvedena selekcija televizijske produkcije, zanjo pa nagrada Jožeta Babiča. Zmagovalec festivala je bil film V leru Janeza Burgerja, najboljši kratki film pa My First Cut Zdravka Barišića.

V letu 2000 je bil na 3. Festivalu slovenskega filma prvič prikazan film, pri katerem je slovenski producent sodeloval kot manjšinski koproducent. Zmagovalca festivala pa sta bila Porno film Damjana Kozoleta in kratki film Hop, Skip and Jump Srdjana Vuletića.

Leta 2001 sta bila na četrtem festivalu prvič prikazana filma, posneta na digitalni video in prenesena na 35-mm trak. Strokovna žirija je nagradila Sladke sanje Saša Podgorška in kratki film Piščalka Naška Križnarja. Nagrade strokovne žirije so dobile ime vesna, po junakinji iz slovenske filmske klasike. Skromni maraton z začetka devetdesetih je v nekaj letih postal zahtevna prireditev, od katere je javnost pričakovala profesionalno delovanje, nekateri pa že tudi spektakel.

Leta 2002 je peti festival prinesel nagrado celovečernemu filmu Šelestenje Janeza Lapajneta in kratkemu filmu Atorzija Stefana Arsenijevića.

Leta 2003 se je 6. Festival slovenskega filma po tridesetih letih spet vrnil v Celje. Zmagal je film Rezervni deli Damjana Kozoleta, najboljši kratki pa je bil študentski film Ko bom jaz umrl, bo en majhen pogreb Florijana Skubica.

Leta 2004 se je sedmi festival za eno leto preselil v Ljubljano, kjer je slavil celovečerni film Ruševine Janeza Burgerja. Nagrajena sta bila študentski film in študentska etuda, nagrada za najboljši kratki film pa ni bila podeljena.

Leta 2005 se je osmi festival vrnil v Portorož, slavila sta celovečerec Odgrobadogroba Jana Cvitkoviča in srednjemetražni film Kaj boš počel, ko prideš ven od tu? Saša Podgorška, nagrado za najboljši prvenec pa je prejela Špela Čadež za kratki animirani film Zasukanec. Ker RTV Slovenija ni bila več koproducent festivala in si je zamislila svoj festival, ki pa je bil izveden le enkrat, je s seboj odnesla tudi nagrado Jožeta Babiča.

Leta 2006 so na 9. Festivalu slovenskega filma nagradili Kratke stike Janeza Lapajneta in kratki film Rezina življenja Martina Turka. Prvič je bila podeljena vesna za najboljšo animacijo: prejel jo je film Dvorišče Nejca Sajeta.

Leta 2007 so na desetem festivalu vesno za najboljši film prvič podelili dokumentarnemu celovečernemu filmu Otroci s Petrička Mirana Zupaniča, vesno za kratki film pa je prejel Na sončni strani Alp Janeza Burgerja.

Na enajstem festivalu je bil najboljši film Pokrajina št. 2 Vinka Möderndorferja, slavila pa sta tudi kratki film Vem Jana Cvitkoviča in kratki animirani Čikorija ‘an kafe Dušana Kastelica.

Leta 2009 je dvanajsti festival nagradil 9:06 Igorja Šterka in kratki film Lovec oblakov Miha Knifica, najboljši animirani film pa je bila Palčica Borisa Dolenca.

Leta 2010 je trinajsta edicija festivala za najboljše proglasila Circus Fantasticus Janeza Burgerja ter kratki film 10 Petra Bratuše in kratki animirani Mrtvaški ples Konija Steinbacherja.

Leta 2011 je 14. Festival slovenskega filma nagradil Arheo Jana Cvitkoviča, kratki film Obisk Miha Mazzinija in animirani film Zadnja minuta Špele Čadež in Marine Rosset.

Leta 2012 je petnajsti festival prepoznal za najboljši celovečerec Hvala za Sunderland Slobodana Maksimovića, najboljši kratki film je bil študentski Nad mestom se dani Blaža Završnika, najboljši kratki animirani pa Pikapolonica hoče odrasti Miha Knifica.

Leta 2013 je bila 16. edicija festivala kar posebna: nagrado za najboljši kratki in najboljši animirani film sta dobila dva animirana filma: Boles Špele Čadež in Wanted Borisa Dolenca, najboljši celovečerec je bil Razredni sovražnik Roka Bička, prvič pa so podelili nagrado za najboljšo manjšinsko koprodukcijo.

Leta 2014 je 17. Festival slovenskega filma kot najboljšega nagradil celovečerni dokumentarni film Boj za Siniša Gačića, najboljši kratki film je bil študentski Prespana pomlad Dominika Menceja, najboljši animirani film pa Princ Ki-Ki-Do – Pošast iz močvirja Grega Mastnaka.

Leta 2015 je osemnajsti festival prvič nagradil žanrsko delo: kot najboljši film festivala je bila nagrajena grozljivka Idila Tomaža Gorkiča, kot najboljši kratki film Ljubezen na strehi sveta Jana Cvitkoviča, najboljši animirani film pa je postal Cipercoper Jerneja Žmitka in Borisa Dolenca.

Zadnji, 19. Festival slovenskega filma, je za najboljši film razglasil Houston, imamo problem Žiga Virca, za najboljši kratki film Dober tek, življenje! Urške Djukić, kot najboljši animirani film pa je bila nagrajena Nočna ptica Špele Čadež.

Nerina T. Kocjančič