prikaz novice

Kino Ekran: Spremenjena stanja

V filmu Spremenjena stanja (Altered States, 1980) bomo zasledovali motiv, s katerim je režiser Ken Russell prešil ter vsebinsko usmeril vsaj še svoje filme Hudiči (The Devils, 1971), Tommy (1975), Gothic (1986) in Brlog belega črva (The Lair of the White Worm, 1988). Namreč: motiv blodnje oziroma privida.

Russell je najbolj plodovito ustvarjal konec šestdesetih ter v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Se pravi v letih, ko je v "kontra-kulturi" dozorela (ter začela gniti) Huxleyjeva spekulativna zamisel, da nekatera ekstatična stanja – zlasti tista, ki jih povzroča dietilamid lizergične kisline – odpirajo nove epistemične in morda tudi praktične, celo politične perspektive. Hkrati je v sedemdesetih letih cvetelo "gibanje za človeški potencial", napojeno z jungovskim optimizmom glede človeških zmožnosti samogradnje.

Spremenjena stanja so tisti Russllov film, ki vsemu temu najglasneje odgovarja. V njem zija najširša vrzel med grandioznostjo privida ter tistim, kar privid zastira. Gledamo pripoved o Edwardu Jessupu (William Hurt), psihopatologu, ki ga raziskave shizofrenije popeljejo v eksperimente s halucinogenimi snovmi v komorah za senzorno deprivacijo. Ko začne Jessup eksperimentirati na samem sebi, se po začetnih srečanjih z "materialom" iz otroštva približa nečemu mnogo globljemu in starejšemu. Religiozna in, širše, bivanjska vsebina, ki jo blodnja servira blodečemu, se postopoma umikata butasti in banalni grozi njegovih razvojnih začetkov; kot je zapisal Darwin, neizbrisnemu pečatu njegovega nizkotnega izvora.

Dušan Rebolj


program
Spremenjena stanja, 27. 2. ob 19.00