prikaz novice

Kino Otok v Kinoteki

15. mednarodni filmski festival Kino Otok – Isola Cinema

Filmski festival Kino Otok – Isola Cinema z bogatim filmskim programom in živahnim, na film osredotočenim druženjem v obalni Izoli že petnajst let bogati slovensko in regionalno kulturno pokrajino. Festivalski duh je vselej pljusknil tudi v Ljubljano, v Kinoteko in Kinodvor, v zadnjih letih pa bogati še platna Idrije, Cerknice, Sežane, Tolmina, Kopra. Festival je pred petnajstimi edicijami nastal kot prepotrebno polnilo vrzeli, ki je na slovenskih platnih zevala zaradi na ameriški mainstream osredotočene kinematografske distribucije, in pozornost posvetil kinematografijam Azije, Afrike, Južne Amerike in Vzhodne Evrope.

V petnajstih edicijah se je na Otoku marsikaj spremenilo, a marsikaj ostaja enako, pogosto isto. Kljub razboritemu vzdušju sodobnega časa je ista ostala lokacija, čudovita Izola, in festival se je skozi leta vztrajno in dobrohotno širil v vse številčnejše ulice, najrazličnejše razne kotičke in raznolike prostore tega barvitega, v času Kino Otoka pa s filmom obarvanega mesta. Festival še vedno vodi osnovna, vse leto delujoča majhna celica posameznikov, ki jo v času festivala mogočno razširi nepogrešljiva ekipa posvečenih sodelavcev in prostovoljcev z vseh koncev Slovenije in sveta. In ne nazadnje: isto je programsko vodilo – četudi ni več geografsko. V dolgem obdobju je namreč slovensko kinematografsko pokrajino naselila in močno popestrila Art kino mreža, združenje kinematografov, posvečenih prikazovanju kakovostnega in umetniškega filma, in zrasli so številni, raznoliki filmski festivali, posvečeni takim in drugačnim filmom in filmskim zvrstem. A vrzel kljub bistveno večji pestrosti vendarle ostaja – zlasti morda v zavesti gledalcev o tem, kaj pravzaprav film je in kako številne oblike ima skozi zgodovino in danes. Zato se Kino Otok iz leta v leto posveča predstavljanju filma, ki ga v kinematografih, na televizijah in računalnikih ne srečamo pogosto, saj ostaja zunaj ustaljenih in razširjenih poti promocije in distribucije. V duhu sodobnega časa mora biti vsakomur jasno, za kaj gre: gre za filme, ki ne ustrezajo takim ali drugačnim (a pogosto zelo podobnim) smernicam kulturnih politik, ki ne ustrezajo okusu, podrejenemu medijskemu imperativu, ki ne ustrezajo površno naučenemu pogledu na to, kaj film je. Kino Otok se razborito posveča temu, da gledalcem približa idejo o svobodnem in samostojnem filmu, tako s kota izraza kakor s kota sporočilnosti. Zato filmi na programu lahko ugajajo, a prav pogosto razburkajo okus gledalcev, saj jim je za “okus” malo mar. Posvečajo pa se širjenju dojemanja filmskega izraza in prek njega sveta, osredotočajo se na temeljna vprašanja, ki v vsakdanjem diskurzu ostajajo prikrita, pri tem pa burijo razmislek in dialog o vprašanjih filma, družbe in posameznika.

Letošnji filmski program se seveda ozira po sedanjosti, ki prevprašuje občo prihodnost. A v isti sapi (in istem miselnem procesu) se ozira tudi v preteklost, tudi v zgodovino festivala samega. Letos bomo na Otoku srečali filmarje, ki so kot umetniki in kot posamezniki pisali zgodovino festivala. Gledali bomo njihove nove filme (in se spraševali, koliko časa bomo lahko na velikih platnih še gledali njihova starejša dela). Velik del programa letos posvečamo tudi vprašanju
"dediščine" ali "zapuščine", ki jo sedanjiki zapuščamo zanamcem, najsibo ta zapuščina snovna, idejna ali moralna, naj bodo to narava ali uveljavljene strukture družbe. A vprašanje ni zgolj v načinu in vsebini tega, kar bomo predali dalje, temveč tudi v odnosu in razmisleku, ki ju predanemu posveti naslednja generacija.

Za ves program festivala se obrnite na www.isolacinema.org – in seveda prelistajte katalog in programski list (ko bo na voljo), v Kinoteki, na Otoku v Ljubljani, pa pričakujte sirup ideje Kino Otoka, peščico imenitnih otoških filmov. Najprej bo 1. junija (samo v Kinoteki!) na sporedu filmski dvojček v okviru sekcije Evropa 2.0:
Program kratkih filmov Vittoria De Sete (1954–1959), otoški povratnik, ki je festivalsko platno osvetlil že leta 2007, in večkrat nagrajeni dokumentarec direktorice fotografije in režiserke Leonor Teles, Na kopnem (Terra Franca, Leonor Teles, 2018). Program kratkih filmov priznanega italijanskega režiserja in celovečerni prvenec mlade portugalske filmarke vsak s svojo edinstveno filmsko govorico pripovedujeta o svetovih, ki – prav nič počasi – izginjajo, svetovih, kjer ljudje bivajo v tesnem odnosu z naravo in njenim cikličnim življenjem. Če so De Settovi filmi živahna eksplozija (vizualnih in zvočnih) barv in ritmov, je dokumentarni portret, ki ga s kamero v roki stke Teles, nežen in neinvaziven – filmi obeh mojstrov pa zlasti s popolno posvetitvijo snovi iz povsem samosvojega (filmskega) zornega kota pri gledalcu zbujajo silovita občutja. 11. junija, torej po zgoščenem festivalskem dogajanju v Izoli, pa bo najprej na sporedu film še enega, rednega otoškega povratnika, Želimirja Žilnika. Med ljudmi: Življenje in igra (Među ljudima: Život i gluma, 2018) je Žilnik posnel za razstavo o svojem delu Državljani v senci (Građani iz sjene), ki se je zgodila v zagrebški Galeriji Nova leta 2018. Žilnik v filmu poišče nekatere izmed svojih filmskih junakov in spomini se prepletejo z odlomki iz filmov in s posnetki z Žilnikovih snemanj. Iz spominskega dokumenta delo preraste v pomemben film, saj sicer obudi Žilnikovo filmarsko strast, katere so se na snemanjih nalezli člani njegovih ekip, a vendarle v sedanjosti spet, prav po žilnikovsko, inscenira filmične situacije, ki vsebujejo hkratnost banalnega in “večjega od življenja samega”. Drugi film na sporedu ta dan je Črna mati (Black Mother, Khalik Allah, 2018), poklon multikulturni, grobo surovi in hkrati globoko duhovni Jamajki. Barvite podobe, izmenično posnete na 16-mm in 8-mm filmski trak ter v digitalni tehniki, podprte s pričevanji ljudi z ulice, ustvarijo edinstveno, poetično in hkrati natančno sliko od Zahoda opustošene in od boga pozabljene dežele.

Program kratkih filmov De Sete, ki jih bomo lahko čudovito restavrirane gledali s 35-mm filmskega traku, in
Med ljudmi: Življenje in igra, v katerem nastopajo močno zdelani odlomki iz Žilnikovih filmov, opozarjata na pomembno nalogo ohranjanja filmske dediščine, ki se ji kulturne politike (tudi v Sloveniji) prepogosto posvečajo s površnostjo in ignoranco. Čudovito bo v koprodukciji Kino Otoka s Slovensko kinoteko v letnem kinu Manzioli zasijala tudi 35-mm kopija prvega igranega celovečerca Ermanna Olmija Čas se je ustavil (Il tempo si è fermato, 1959). Ena izmed pomembnih nalog festivalov (in med njimi Kino Otoka) je, da opozarjamo na pereče vprašanje, saj hočemo in moramo mojstrska dela pomembnih glasnikov zgodovine in kulture gledati in prikazovati še dolgo – veličastna, kakršna so bila ob svojem nastanku

Varja Močnik

SPORED
Izgubljeni raj: program kratkih filmov Vittoria De Sete
, 1. 6. ob 19.00
Na kopnem, 1. 6. ob 21.15
Med ljudmi: Življenje in igra, 11. 6. ob 19.00
Črna mati, 11. 6. ob 21.00