prikaz novice

Mesto žensk/Valérie Massadian

Francoska režiserka armenskih korenin Valérie Massadian (1972) je morala že zgodaj začeti z delom, zato nikoli ni študirala filma. Dolga leta je delala kot fotografinja, pri čemer je razvila močan čut za kompozicijo in svetlobo. Pozneje ga je uporabljala tudi pri delu na filmih različnih režiserjev in med drugimi kot umetniška vodja produkcije sodelovala s Françoisem Rotgerjem in Michelangejem Quayem. Nato je spoznala, da se je kot samouk ob delu z drugimi naučila toliko, da je čas, da posname svoj film. Leta 2011 je dokončala prvi celovečerec Nana, za katerega je na festivalu v Locarnu prejela nagrado za najboljši prvenec, leta 2017 pa svoj drugi dolgometražni film Milla, ki je bil prav tako večkrat nagrajen. Filme, poleg dveh omenjenih tudi več kratkih, snema z izjemno nizkimi proračuni in s filmsko ekipo, katere člane bi lahko prešteli na prste ene roke, včasih pa se v njej znajde tudi kakšen član njene družine – pri Milli je bil tako direktor fotografije njen sin Mel Massadian.

Valérie Massadian si je že pred Nano zadala, da bo posnela trilogijo o ženskah v prehodnih obdobjih, saj jo zanima ranljivost, ki jo tovrstna obdobja prinašajo, ter upornost in vzdržljivost običajnih žensk delavskega razreda, s katerima se odzivajo na stanja krhkosti. V Nani je v ospredju štiriletno dekletce, v Milli najstniška mama, trenutno pa dela na filmu, kjer bo v ospredju junakinja na prehodu iz otroštva v najstništvo. Junakinje v njenih filmih nikoli niso zgolj filmski karakterji, temveč predvsem resnične osebe – ali kot večkrat poudari sama, "ne dela z igralci, temveč z ljudmi". Ustvarja z naturščiki in kot režiserka do njih vzpostavi močno senzibilnost, ki presega običajen avtorski odnos do igralcev. V Milli denimo ob boku glavne junakinje nastopi celo sama, tako da na platnu hkrati opazujemo odnos med Millo (Séverine Jonckeere) in karakterjem, ki ga igra Valérie Massadian, pa tudi odnos med igralko in režiserko, ločnice med enim in drugim pa ne želi zarisovati.

Njeni filmi največkrat nimajo scenarija, težko govorimo tudi o kakršnemkoli pripovednem loku. Z materialom zgradi film na točki montaže, ki se je loteva povsem sama, s posnetim pa ravna na naraven način, iz katerega odseva umirjena, s čustvi nabita jasnost izraza. V filmih nikoli ne posega po spektakelskih prijemih in prisega na bogastvo potrpežljivega opazovanja nedogodkovnosti, medtem ko dramatične zasuke v tradicionalnem pomenu besede le okvirno pojasnjene pušča v elipsah. Liričen lok gibanja občutenj in fizičnih odzivov proletarskih ženskih teles, kot jih imenuje sama, izraža vznike novega v preteku časa in tako preobrača pričakovanja dram, kot smo jih običajno vajeni.

Čeprav gre večinoma za dolge statične prizore, ki jih odlikuje izjemen organski občutek za tableaujevske podobe z določeno mero simetrij in ponavljajočih motivov, nikoli ne delujejo namensko estetizirani. Režiserka na filmski plan gleda kot na prostor, v katerega igralke brez natančnih napotkov postavi skupaj z določenimi predmeti, ti pa kot igrače sprožijo proces njihove osredotočenosti na nekakšno opravilo. Zato ne mislijo na igro, temveč jih zamoti določeno delo ali ritual vsakdana, ki ga kot neprofesionalni igralci lahko najlažje opravijo po svoje – to pa je tisto, kar želi ustvarjalka ujeti: naravnost občutij in telesnosti pri tovrstnih procesih, napake, nerodna improvizacija in drobcene nepričakovane trenutke, ki se včasih zgodijo. Vse to nadomešča dialoge, ki so v njenih delih praviloma skopi.

Nianse v njenem filmskem svetu fluidno prehajajo med resničnim in fiktivnim. Čeprav bi formalno lahko rekli, da gre za observacijske prizore, ki spominjajo na dokumentarce, sama termin zavrača, saj se ji v predvidevanju objektivizacije subjektov pred kamero zdi sporen. Proces dela z ljudmi ji predstavlja veliko mero odgovornosti in političnosti, hkrati pa gledalcev ne podcenjuje z enostavnim usmerjanjem. Podobno kot pri Pedru Costi, ki je Valérie Massadian navdahnil pri njenem prvencu, trajanje prizorov ponuja čas za potrpežljiv premislek o subjektu na platnu na osvobajajoč način, od gledalca pa zahteva, da se vzdrži naglih sodb ali predvidevanj.

V njenih filmih ni zaznati niti neposrednih, niti abstraktnih družbenih komentarjev, saj je političen avtoričin pogled sam, njen glavni izraz upora pa je predanost otipljivi, tako produkcijski kot filmski skrbi za sočloveka, ki glede na filmski svet današnjega časa pravzaprav deluje radikalno. Ekonomsko pomanjkanje območij, v katere umešča svoje filme – večinoma gre za francosko podeželje, kjer je v delavski družini odraščala tudi sama – ter ženske z obrobja te družbe spretno prikazuje, ne da bi bila do njih pokroviteljska ali manipulativna. Četudi bi jo zaradi osredotočanja na ženske like zlahka označili za feministično, je treba poudariti, da gre pri Valérie Massadian za brezpogojen osebni odnos do načetih tem, ki ni ideološki, temveč povsem človeško odraža avtoričina lastna občutenja in življenjske izkušnje.

Petra Meterc

Program
Nana, 20.9. ob 21.00
Amerika, Mamica, Ninouche, Starost je … (segment Dragocen), 21.9. ob 19.00
Milla, 21.9. ob 20.30