prikaz novice

Nagrada Darko Bratina/Poklon viziji 2019: Kim Longinotto

Kim Longinotto – sinonim upora

Kim Longinotto se je rodila v Londonu italijanskemu očetu, fotografu, in materi Valižanki. Pri desetih letih so jo poslali v dekliški internat. Potem ko se je na nekem šolskem izletu izgubila, so ji za nekaj tednov prepovedali, da bi komunicirala s katerokoli od sogojenk. Zato je pobegnila in leto dni živela kot brezdomka. Nato je na Univerzi v Essexu študirala angleško in evropsko književnost, kasneje pa na National Film and Television School vpisala še študij režije in kamere. Že med študijem je leta 1976 posnela dokumentarec Pride of Place o svojem nekdanjem represivnem internatu v Coventryju, kjer so nad gojenkami izvajali absurdne, tudi telesne kazni. Leto dni po premieri filma so internat zaprli. Njena pot v opazovanje sveta s pomočjo kamere je bila tako začrtana.

Britanska režiserka danes velja za eno najpomembnejših avtoric s področja dokumentarnega filma preteklih tridesetih let. Njeni filmi so osvojili trdnjave vseh ključnih mednarodnih filmskih festivalov, že desetletja jo nagrajujejo stanovska združenja, stroka in občinstvo po vsem svetu. Ne le zato, ker snema filme o problematičnih ženskah, temveč ker to počne na način, da jih razumejo tudi moški. Njeni empatični dokumentarci nas popeljejo v pogosto nedosegljiv svet deklet in žensk, ki se skušajo izviti iz agresivnega primeža tradicije in nikdar ne popustijo v boju za svoje pravice. Nemogoč pravni red ob ločitvah v Iranu, spolne politike na Japonskem, obrezovanje žensk v Keniji so samo nekatere vsebine, ki jih obdela Kim Longinotto, skupaj z majhno ekipo sodelavcev, praviloma žensk. "Rada snemam filme o močnih ženskah, ki se zavzemajo za svojo neodvisnost. Tako redko jih vidimo na ekranih, a zanimivo, kamorkoli se odpravim, naletim nanje," pravi režiserka.

Njeni filmi so pogosto strukturirani v zgodbe žensk, ki skušajo v družbi najti svoj glas, pa tudi moč, da javno spregovorijo o svojih življenjskih okoliščinah, pod prisilo kulture in tradicije prežetih z nasiljem in izkoriščanjem. Zato se nemalokrat zdi, da v teh življenjih ne bo nobene spodbude za njihov razvoj, a Kim vedno najde protagonistke, ki se skušajo upreti. In nekatere so pri tem tudi uspešne. Režiserka dovoli, da se zgodba pred gledalci odvije počasi, "kot da bi gledali igrani film", a vedno prek vzgoje in izobraževanja, ker se tudi spremembe v družbi ne zgodijo čez noč. Včasih je za to potrebna zamenjava celotne generacije. Filmi Kim Longinotto so pravzaprav sinonim upora: proti sistemu, proti nasilju, proti zlorabi. Upora proti krivicam vseh vrst.

Režiserkin zaščitni znak je prepoznavno neposreden in diskreten, nevsiljivo sočuten, a hkrati politično ozaveščen pristop do tem in osrednjih junakinj/junakov, sama pa se iz naracije vsakokrat popolnoma izvzame, zato ni slišati ne njenih vprašanj ali komentarjev ne dodatne naracije v offu. Podobno kot njen vzornik, Frederick Wiseman, je tudi sama zvesta predstavnica tako imenovane zadržane filmske dokumentaristike, katere spiritus agens je pravzaprav neizrečena, a še kako zaznavna misel, da človek ne more biti srečen, če ne more ljubiti in ustvarjalno delati, in da sta ključna pogoja človekove sreče sodelovanje in skupno spreminjanje zgodovine sveta.

Patricija Maličev

PROGRAM
Ljubezen je vse, 17. 10. ob 18.00