prikaz novice

30. Liffe I Retrospektiva: Agnès Varda

Filmski opus belgijsko-francoske režiserke Ags Varda je tako eklektičen, da ga je zelo težko analizirati kot celoto ali kam umestiti. Nekateri njeni filmi so postali ikonični, drugi so bili še do pred kratkim povsem spregledani. Danes jo morda imamo za feministično filmarko, a je celo feminizem njene filme desetletja pogosto zavračal.

To je veljalo tudi za Cléo od 5 do 7 (Cléo de 5 à 7, 1962)  in Brez strehe in zakona (Sans toit ni loi, 1985), ki razmišljata o konstrukciji ženske identitete ali, kot bi rekla Simone de Beauvoir, o tem, kako se ženska ne rodi, temveč to postane – četudi skozi zgodbe dveh popolnoma različnih junakinj. Prva je Cléo, na videz precej plehka pevka, ki jo soočenje z lastno smrtnostjo prisili, da se zazre vase mimo pogledov drugih, mimo ogledal in odsevov Pariza, in to kakšno desetletje pred tem, ko si je za odmik od moškega pogleda prizadevala Laura Mulvey.

V filmu Brez strehe in zakona brezdomka Mona na provansalskem podeželju umre že takoj na začetku, zato njeno zgodbo pripovedujejo drugi, ki njeno podobo oblikujejo glede na lastne koristi – simptomatično za ženske v filmu! Tudi Srečo (Le bonheur, 1964), zgodbo o moškem, ki si kljub srečnemu zakonu zaželi še ene ženske, so zgodnje feministične filmske kritičarke (čeprav so se zavzemale, da morajo filme snemati ženske o ženskah) zavrnile, ker naj bi bila malomeščanska, reakcionarna, ker se je ukvarjala z zasebnim, ki tedaj še ni bilo jasno politično – in ker ni obsodila nikogar.

Agnès Varda je bila vedno obstranka, včasih namenoma. Velja za babico, mater, pionirko francoskega novega vala, ampak režiserji novega vala, Jean-Luc Godard, Eric Rohmer, Claude Chabrol, Jacques Rivette, François Truffaut, krog znamenite francoske revije Cahiers du Cinéma, so bili filmski kritiki, cinefili, ona pa o snemanju filmov ni vedela ničesar, niti filmov ni gledala. Študirala je književnost in umetnostno zgodovino; delala je kot fotografinja, njen prvenec pa je nastal po naključju: pri 25 letih je podedovala nekaj denarja in se odločila, da zanj posname film v ribiški vasici na jugu Francije.

Nastal je Vas na obali (La Pointe-Courte, 1955), v katerem nastopita le dva profesionalna igralca, Philippe Noiret in Silvia Monfort, poleg njiju pa lokalni naturščiki. Filma niso prikazali v kinih, je pa pritegnil pozornost slovitega kritika Andréja Bazina, ki je o njem zapisal, da je »čudežen«; danes vidimo, da je predhodnik tehničnih in estetskih inovacij, ki jih povezujemo z novim valom, po njem pa so se zgledovali tudi drugi režiserji, na primer Ingmar Bergman.

V devetdesetih in pozneje se je njeno delo z digitalno revolucijo spet preobrazilo v nekaj novega. Tik pred tem, leta 1990, je izvedela, da njen partner Jacques Demy, s katerim je skupaj ustvarjala in živela tri desetletja, umira za aidsom, in zanj začela pripravljati filmsko posvetilo: film o njegovem otroštvu, Jacquot iz Nantesa (Jacquot de Nantes, 1991). Nekaj let pozneje, ko je za njim že žalovala, je posnela še dva dokumentarca, vključno s filmom Gospodične imajo 25 let (Les demoiselles ont eu 25 ans, 1993), s katerim se je vrnila na prizorišče snemanja njegovega Les Demoiselles de Rochefort.

Agnès Varda torej ne moremo umestiti med zgodnje feministične filmarke, v francoski novi val, niti h gibanju rive gauche, k minimalistom, k predhodnikom novega realizma, ne da bi k umestitvi dodali opombo: »Že, vendar …« Njeno načelo je bilo, da je treba kamero uporabljati tako svobodno kot pisateljsko pero; tako je morda z gotovostjo mogoče reči le, da je vseskozi ostala filmska upornica, njenim filmom pa je zagotovo skupno vsaj eno – vztrajno upiranje normam reprezentacije in diktatu produkcije. 

Tina Poglajen

Program
Vas na obali, 13.11. ob 17.00 in 23.11. ob 15.00
Agnès o Vardi, 13.11. ob 21.00
Cléo od 5 do 7, 14.11. ob 19.30 in 22.11. ob 17.00
Gospodične imajo 25 let, 17.11. ob 16.30 in 23.11. ob 17.00
Jacquot iz Nantesa, 18.11. ob 17.00 in 20.11. ob 18.45
Sreča, 20.11. ob 21.00
Brez strehe in zakona, 21.11. ob 21.00