prikaz novice

100 let Franceta Štiglica: Deveti krog

Deveti krog Franceta Štiglica je bil realiziran leta 1960, v obdobju, ko se je jugoslovanska kinematografija postopno osvobajala kompleksa provincialnega filmskega središča. Prvi znaki osvobajanja so se pojavili že sredi petdesetih let, ko sta Veliki in mali (Veliki i mali, Vladimir Pogačić, 1956) in Dolina miru (France Štiglic, 1956) začela uspešen pohod po svetovnih filmskih festivalih. Ob tej priložnosti je bilo mogoče razbrati model filma, s katerim bi se lahko predstavili Evropi in svetu. Sestavljale so ga vešče oblikovane drame z majhnim številom protagonistov, ki so se tematsko navezovale na izkustvo pred nepopolnim desetletjem končane vojne, vendar pa univerzalnega doživetja niso razdrobile nacionalne in družbene posebnosti našega okolja, marveč so ga razširile individualne usode, ki bi bile lahko usode kakšnega Francoza, Madžara ali Norvežana.

Dolina miru je z vrsto zapletov in protagonistov kazala, da je postavljena v abstraktno deželo pod tujo okupacijo, Veliki in mali pa bi prenesel geografsko umestitev v katerikoli evropski prostor, ki so ga v vojnem obdobju zasedli Nemci in kjer so se pojavile kali odporniškega gibanja. Tega modela filma z izvoznimi zmogljivostmi niso dosledno spoštovali in do konca petdesetih let smo spremljali različne napore naših producentov, ki so želeli prodreti v svet s povabljenimi tujimi režiserji, z nacionalnimi in nadnacionalnimi epopejami z velikanskimi proračuni ter s pretencioznimi vrezi v teme, ki so takrat pretresale svet. Cesta dolga leto dni (La strada lunga un anno, 1958) Giuseppa de Santisa je doživela določen odmev, z nekaj pozornosti sta se lahko pohvalila tudi Vlak brez voznega reda (Vlak bez voznog reda, 1959) Veljka Bulajića in Ne ubij (Tu ne tueras point, 1961) Clauda Autanta-Lare, vendar pa celoten napor ni rodil posebnih uspehov. Zato tudi ni naključje, da se je v svetovni javnosti najbolj povzpel šele Deveti krog (če izvzamemo bleščeči status zelo nagrajevanega Izgubljenega svinčnika (Izgubljena olovka, Fedor Škubonja, 1960), namenjenega specializiranemu občinstvu filmov za otroke), ki je natančno spoštoval pravila, utemeljena z Dolino miru ter filmom Veliki in mali. Deveti krog sicer ni dosegel znanih filmskih priznanj, s katerimi se je »okrasilo« nekaj jugoslovanskih filmov šele ob koncu šestdesetih let, vendar je šlo za prvo jugoslovansko stvaritev, ki se je znašla v najožji konkurenci za oskarja (dobil ga je Deviški vrelec [Jungfrukällan, 1960] Ingmarja Bergmana); na festivalu v Cannesu so film izredno pohvalili in celo danes ga hvalijo v številnih kompilacijah »najboljših filmov vseh časov«. Z orisom usode mlade Židinje v Zagrebu na začetku štiridesetih let, ki so jo skrbniki omožili s svojim sinom, Hrvatom, da bi jo zavarovali pred pregonom, je Deveti krog odlikovala univerzalnost, ki je svojčas krasila tudi Dolino miru ter Velikega in malega, kajti mesto dogajanja – Zagreb bi ravno tako lahko odstopilo prostor Parizu, Budimpešti, Pragi ali Amsterdamu.

To univerzalnost lahko opazimo tudi v jugoslovanskih okvirih, saj v filmu ni zaslediti posebnosti nacionalne kulture. Režiral ga je Slovenec France Štiglic za hrvaški Jadran film (projekt so mu ponudili šele po tistem, ko so pred začetkom snemanja ustavili Zločin – film o smrti Djura Djakovića in Nikole Hećimovića), Židinjo Ruth pa je igrala sedemnajstletna Beograjčanka Dušica Žegarac. Zbiranje ustvarjalcev iz različnih okolij filmu sploh ni škodovalo, saj ni želel pripovedovati o Zagrebu v vojnem kaosu, temveč je predstavljal brezčasovno in brezprostorsko pripoved o preganjanjih in ljubezni v nesvobodi.

/…/

V Devetem krogu kadriranje ne posega v dani prostor in gibanje igralcev, kadri pa so tabloji, ki sestavljajo nepretrgano vrsto v dramskem sosledju filma. Samo občasno Štiglic registrira kakšen simbolični prizor (npr. v taborišču, ko zapornice spremljajo na polnočni transport, je prizor podan tako, da se scene zapornìc premikajo prek ustaških škornjev), vendar je tudi v takem primeru simboličnost primerno vtkana v narativno sosledje. Poigravanje s simboliko je Štiglic v Devetem krogu mojstrsko razdelal v elementih scenografije. Temeljna situacija filma je položaj dekleta, ki ždi v stanovanju, ker se boji, da bi jo na cesti razkrili kot Židinjo, čeprav je poročena s Hrvatom. Zato Štiglic nenehno poudarja vizualne vidike, ki kažejo na dekletovo ujetništvo, na njen prostovoljni zapor.

/…/

Deveti krog vendarle prištevamo k tistim maloštevilnim jugoslovanskim filmom, ki ohranjajo svojo umetniško vrednost in emotivno nabitost, celo po spremembah številnih trendov in modnih smeri, saj vsaka televizijska repriza te Štigličeve stvaritve priča o univerzalnosti in privlačnosti tudi skoraj dve in pol desetletji po nastanku filma.

Nenad Polimac

*Ponatis odlomkov iz: Polimac N., 1983, Deveti krog. France Štiglic. Ljubljana. Slovenski gledališki in filmski muzej v Ljubljani.

Program
Deveti krog, 10. 11. ob 20.00
Volčja noč, 17. 12. ob 18.00
Viza zla, 17. 12. ob 20.00