prikaz novice

Kinotečna matineja: Simpsonovi

30 let Simpsonovih: devetdesetih je konec

Simpsonovi so najdlje trajajoča TV-serija, ki smo ji bili v nekem obdobju podvrženi vsi. Njihov humor, aktualnost in naslavljanje družbenih antagonizmov – recimo močan poudarek na okoljski problematiki, viden tudi v celovečercu Simpsonovi (Simpsons: The Movie, 2008) – so nesporni. A kakšno je zares stanje serije danes?

Simpsonove je skupaj s 20th Century Foxom letos kupil Disney. In predstavitev novih družinskih članov na sejmu D23 Expo je prinesla klasično simpsonovsko pozicijo: v novi sezoni bomo parodirali Sneguljčico, eden od sedmih škratov pa bo poočital nekomu iz Springfielda: »Mi vsaj ne delamo za Disney

Prav tu se razkrije mehanizem, ki danes postaja vse bolj problematičen: samoironija in cinična distanca se iz elementov transgresije in kritike levita v utrjevanje obstoječih struktur. Iz Disneyja se Simpsonovi ne bodo zajebavali, ker bi ga hoteli subvertirati, ampak da bi si naredili bolj znosno bivanje pod njim. (Samo)parodija postane legitimacija lastne (nevzdržne) pozicije.

Zdi se, kot da je ta način humorja ostalina devetdesetih, ki v današnji družbeno-politični situaciji vse težje preživi, saj si ga vse bolj apropriirajo strukture moči. Vzklik, da je Trumpa skoraj nemogoče parodirati, ker je sam svoja najboljša in najbolj nora parodija, je odraz te zagate.

Da se časi spreminjajo, je postalo očitno tudi v nedavnem dokumentarcu ameriškega komika indijskih korenin Harija Kondaboluja Težava z Apujem (The Problem with Apu, 2017), ki problematizira simpsonovsko reprezentacijo Apuja, predstavnika prvega vala priseljencev iz Indije in lastnika priljubljene prodajalne Kwik-E-Mart. Čeprav je Kondabolu predstavil problematiko v luči širšega družbenega konteksta – Apu je bil v devetdesetih edina reprezentacija Indijca na TV-zaslonih, ki so jo videli vsi, Indijci pa so bili reducirani na smešen naglas –, je pozicija Simpsonov ostala neangažirana: kaj se cmeriš, to počnemo vsem.

Tu se pokaže ideološki trenutek kulturne norme, ki jo je treba sprejeti za vstop v družbo: zajebavaj se iz sebe. Saj se itak zajebavamo iz vseh. Sliši se nadvse demokratično. A tu ostaja zamolčana pomembna razlika: morda je odnos res enak do vseh, a vsi še zdaleč nimajo istega izhodiščnega položaja.

Simpsonovi seveda stojijo in padejo s Homerjem. Ki je, roko na srce, večino časa bebec. A, spet roko na srce, prekleto zabaven bebec. Ko mu Marge v Simpsonovih naroči, naj se znebi toksičnih iztrebkov svojega Spider-Piga, jih enostavno rukne v jezero, ker ga premami prijateljev klic, da v mestu talajo brezplačne krofe. Homerja obožujemo ravno zato, ker je tako blatanten. Da ni viden kot ogromen douchebag, je zaslužen način njegove reprezentacije, ki iz njega naredi najboljšo parodijo samega sebe. To je način njegovega preživetja. In njegove fascinantnosti. Vendar: ali tudi ostali liki (Marge, Lisa, Apu …) potrebujejo takšno dozo samoparodije za lastno legitimacijo?

Tu se Simpsonovim poznajo devetdeseta. Čas distance in cinizma se je recimo vpisal tudi v njihovega porednega mlajšega brata, South Park. Tudi tu je šlo za pozicijo, da zavzemanje za nekaj enostavno ni kul. Oz. da lahko le ironična distanca do lastne pozicije to pozicijo o-kuli, jo naredi znosno. A South Park se je recimo v lanski sezoni opravičil Alu Goru za zajebancijo iz njegovih ekoloških svaril: pošast, ki se je pred 12 leti izkazala za Gorovo izmišljotino, je postala resnična. Simpsonovi se za reprezentacijo Apuja, čigar komičnost temelji na pretiranem indijskem naglasu, še niso opravičili. Se lahko tega nadejamo v letošnji 30. sezoni? Devetdesetih je pač nepreklicno konec.

Robert Kuret

Program
Simpsonovi, 15.12. ob 17.00