prikaz novice

Prikaz filmskega/video opusa Mihe Vipotnika iz let 1976–2018

Obrazi analognega/Kvantizacija rdeče

januar–junij 2020

Kdor je bil tistega dne (9. maja 1979) zaradi kakršnega koli razloga pozno zvečer pred televizijskim sprejemnikom, je bil nagrajen s presenečenjem. Prisostvoval je namreč predvajanju prvega eksperimentalnega dela Mihe Vipotnika z naslovom Videogram 4. RTV Ljubljana ga je napovedala kot »nadvse redek televizijski dogodek, če ne celo novo doživetje«, in opozorila gledalce, »da so vse motnje in nenavadnosti v sliki in tonu del programa in naj zato nikar ne poskušajo popravljati slike na svojih televizijskih sprejemnikih«.

Presenečenje je bilo toliko večje, ker je bila v sedemdesetih letih v jugoslovanskem prostoru televizija – če že ne odkrito represivni ideološki aparat države, pa vsaj institucija, popolnoma nedovzetna za kakršne koli spremembe in tudi za umetnike domala nedostopna. Mihi Vipotniku torej ni bilo lahko ustvarjati v primežu televizijske postaje, saj je bil prvi, ki je lahko delal v studiu RTV Ljubljana s profesionalno opremo. S tem je video tehnologijo z institucije televizije prenesel v individualno kreativno rabo, eksperimentiral je z elektronsko sliko, hkrati pa je elemente eksperimentiranj vnašal tudi v televizijske programe. To mu je z entuziazmom in znatiželjnostjo uspelo, kljub temu da je naletel na nerazumevanje in odpor: za televizijo je bil »nekakšen tujek, ki je s svojimi eksperimenti motil tako tehnično ekipo kot tudi programsko shemo in osebje« (Videodokument-eseji, SCCA-Ljubljana, 1999). Raziskoval je značilnosti in potenciale video tehnologije ter strukturo in estetski učinek avdiovizualne podobe – že v t. i. videografikah je s sintetizatorjem, osciloskopom in montažno mizo vzpostavil procesualno in eksperimentalno zvrst videa, pri katerem je uporabil vse takrat mogoče postopke transformacije in plastenja slike.

Elektronska slika Videograma 4 je bila zato res neverjetno večplastna, za tisti čas prav presenetljivo transformirana (modulacija signala, dvojna ekspozicija, inkrustacija, keyanje, solarizacija, prelivi, feedback, sintetično spreminjanje barv in generiranje gibljivih oblik) in zmontirana, zvok je bil sinkopiran, zdaj tih zdaj hreščeč. Akterje dogajanja in objekte v (televizijskem) studiu je na podlagi glasbene in vizualne partiture združil v elektronske senzacije – neskončni niz prenasičenih barv, preluknjanih in prelomljenih podob.

Program 

Zdaj, štirideset let pozneje, bomo Videogram 4 – in še celo vrsto drugih filmov in videov Mihe Vipotnika – videli tudi v Slovenski kinoteki. Leta 2020 namreč pripravljamo prvi prikaz njegovega avtorskega opusa s priložnostno razstavo in spremljevalnim programom. Pri pripravi programa sodeluje Zavod SCCA-Ljubljana, ki v arhivu Postaja DIVA (dostopnem tudi na spletu http://www.e-arhiv.org/diva/MihaVipotnik) hrani njegova dela in jih v zadnjem času še posebno sistematično raziskuje, analizira, varnostno kopira in predstavlja v mednarodnem prostoru, saj gre za umetnika, ki je odločilno zaznamoval začetke video ustvarjalnosti pri nas in vplival tudi na nadaljnji razvoj filma, videa in medijske umetnosti. Ponosni smo, da lahko povemo, da bo odslej Vipotnikov opus v arhivu hranila tudi Slovenska kinoteka, v najboljši kvaliteti na nosilcih LTO.

Dela Mihe Vipotnika bodo tokrat prvič tako celovito postavljena na ogled in v razmislek strokovnjakom in širši javnosti. Želimo si, da bi spodbudila analitičen in kritičen odziv, k čemur bo pomembno prispevalo tudi sodelovanje z revijo KINO!. Program nas bo s projekcijami enkrat na mesec vse od januarja do junija peljal skozi štiridesetletni opus, ki obsega več kot petdeset avtorskih in dokumentarnih del, od zgodnjih analognih na celuloidnem in magnetnem traku do poznejših digitalnih v datotekah in na spletnih platformah. S tem bo sklenjen lok od zgodnje eksperimentalne procesualnosti do cinematične naracije. Prvi mesec bo na ogled tudi razstava arhivskega gradiva in fotografij Vipotnikovih večmedijskih projektov v kinotečni dvorani in kavarni, kjer bo na otvoritveni večer postavljena tudi Vipotnikova dvokanalna video instalacija Osem iz leta 1992, kar bo vsaj nekoliko prikazalo tudi večmedijsko razsežnost Vipotnikove umetniške prakse.

V programu bodo poleg avtorja sodelovali poznavalci filma, videa, novih medijev in avtorjevih del: dr. Melita Zajc, dr. Nika Grabar, Barbara Borčić, Peter Cerovšek in Igor Prassel. Na prvem dogodku bo Vipotnikov opus vpeljala medijska teoretičarka Melita Zajc, v pogovoru z avtorjem pa razprla tudi specifične razsežnosti njegove filmske in medijske prakse. V naslednjih mesecih bo še več pogovorov z avtorjem in krajših tematskih predstavitev.

Vse to je dober razlog za veselo praznovanje, saj obeta tudi nadaljevanje tovrstnega sodelovanja na področjih prikazovanja, kritiške refleksije in hranjenja pomembne avdiovizualne kulturne dediščine. 

Miha Vipotnik 

Miha Vipotnik je slikar in režiser z večmedijsko in interdisciplinarno prakso, ki je s svojimi deli pomembno zaznamoval slovenski kulturni prostor. Je pionir eksperimentalne video umetnosti in medijske prakse pri nas in njen promotor po svetu. Je avtor, ki praviloma naredi vse sam: zasnuje, snema, režira, montira in pogosto tudi producira svoja dela. Pri tem pogosto sodeluje s številno televizijsko tehnično ekipo in raznovrstnimi strokovnjaki. Njegov opus, ki se razteza prek štirideset let, obsega avtorske in dokumentarne filme in video dela, televizijske oddaje, instalacije in ambiente.

Vipotnik je bil prvi, ki je z video instalacijo (Videogram 4) končal podiplomski študij slikarstva na ljubljanski akademiji za likovno umetnost (ALU), kjer se je zavzemal tudi za ustanovitev oddelka za video in medije. Pozneje je končal še študij filma na oddelku Film and Live Action na akademiji CalArts v Los Angelesu. Med letoma 1989 in 1994 je tam deloval s svojo video produkcijo XYZX ter sodeloval s televizijskimi hišami in filmskimi studii po vsem svetu. Sredi devetdesetih let 20. stoletja je delal v LBMA Video Station/Annex na Long Beachu, kjer je realiziral številne instalacije in videe mednarodnih umetnikov. Tam je snoval tudi novi večmedijski center, ki bi z razširitvijo video programa še na takrat ravno vzhajajoče digitalne in interaktivne medije ter z vzpostavitvijo internetnega okolja zagotavljal tudi široko dostopnost tega pomembnega analognega video arhiva/zbirke. Tudi ta Vipotnikova iniciativa se na koncu ni uresničila. V novem tisočletju spet deluje tudi v Sloveniji.

V sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je imel v jugoslovanskem prostoru pomembno vlogo pri vzpostavljanju videa kot samostojne umetniške discipline in kot sodobnega medijskega izraznega sredstva. Kot zunanji sodelavec je režiral vrsto kulturnih programov in glasbenih oddaj na nacionalni televiziji in s tem odpiral umetnikom možnosti za sodelovanje s televizijo. Bil je tudi pobudnik in sodirektor mednarodnega bienala Video CD v Ljubljani (1983–87), ki je k nam pripeljal pomembne mednarodne režiserje in producente ter postavil takratno jugoslovansko video in televizijsko avtorsko ustvarjalnost v mednarodni kontekst. Vseskozi si je močno prizadeval za vzpostavitev odprtega video studia pri nas, žal neuspešno. Pozneje je pripravil tudi več programov jugoslovanskega videa in jih prikazoval v mednarodnem prostoru. Ob tem, da intenzivno umetniško ustvarja in sodeluje s televizijo, vsa leta tudi predava in vodi kreativne delavnice za film, umetniški video in medijsko umetnost pri nas in po svetu, zlasti v ZDA in Libanonu.

Narativnost in eksperiment

Ena temeljnih značilnosti Vipotnikove umetniške prakse je procesualnost v smeri eksperimenta in narativnosti. Naracija iz abstraktnega prostora sčasoma preide v cinematični prostor-čas, neartikuliran in fragmentaren jezik pa postaja vse bolj dialoški in oseben. Z eksperimentalno rabo tehnologije, vse od analogne in elektronske do digitalne, zmerom znova vzpostavlja konceptualno, analitično, strukturalno, procesualno in estetsko naravnane gibljive slike, ki ostajajo enigmatične in katerih pomenski in estetski učinek je produkt večsmernega palimpsesta podobe in zvoka.

Vipotnik v svojih delih analogno in digitalno pogosto kombinira do nerazpoznavnosti. Vanje vnaša osebe, okolje in artefakte v nenehni igri performativnosti in abstrakcije, ki sobivajo z elektronsko proizvedenimi in manipuliranimi podobami. Čeznje postavi črke, besede, tekst, govor ali pripoved. Prostore praznine ali plastene nasičenosti krepi zvok – tišina, glasba, hrup ali šum. S temi postopki avtor vpeljuje mentalni prostor in subjektivni čas.

Vipotnikov prikaz časa kot nehomogenega spleta zaznavanja, pomnjenja in pričakovanja vpelje časovnost kot skonstruiran dinamični proces neskončnega kroženja. Napoti nas na premislek, da je subjektivni čas, kakor ga zaznavamo, drugačen od realnega časa, in da je naš svet igra spremenljivih predstav in prizorov. Avtor z zaustavljenimi posnetki, ponovitvami, pospešitvami, prekrivanji, prelivi in rezi v svet gibljivih podob vstavi bolečo konkretnost in ambivalentnost. Realni svet in resnični prostor pušča ob strani in vpelje vmesni medijski prostor-čas, v katerem pravzaprav ni praznine, je stalno migetanje barvnih elektronskih točk/pik, ni niti bližnjega niti daljnega, vse je hkrati blizu in neizmerljivo: medij v mediju, slika v sliki, prostor v prostoru, čas v času. S posegi v samo produkcijo slike, z opozarjanjem na manipulacijo, zdrse in sledove nas zmerom znova vrača na mesto, od koder gledamo in kjer smo in mislimo.

Miha Vipotnik pravzaprav ves čas dela film, bodisi za veliko platno ali male ekrane. Pri tem ga venomer zanima tudi real-time broadcasting  –  televizijsko, satelitsko ali internetno predvajanje.

Barbara Borčić

Program
Program 1, 29. 1. ob 20.00
Program 2, 11. 2. ob 20.00
Program 3, 3. 3. ob 21.00
Program 4, 7. 4. ob 21.00
Program 5, 6. 5. ob 21.00
Program 6, 24. 6. ob 21.00