prikaz novice

Človek za film: karizma Silvana Furlana

Silvan

Petnajst let! To je dolga, a hkrati tudi kratka doba. V petnajstih letih se nam je vsem toliko zgodilo! A po petnajstih letih še vedno pogrešam najin odnos, ki se je križal na točki ljubezni do filma in do sprememb. Nikoli se nisva gladila, raje sva si težila. Le na ta način sva si dvigovala prag zahtevnosti in posledično zadovoljstev. Ja, prav to polnost pogrešam.

Ko je odšel, je bilo jasno, da je edina odgovorna in samoumevna pot nadaljnje gojenje vizij in utrjevanje medsebojnih vezi. Ne le zaradi nas samih, ampak tudi za skupno dobro. Z marsičem bi bil Silvan danes zadovoljen – zagotovo z utripom Slovenske kinoteke, Kinodvorom, Art kino mrežo, pa tudi z marsikaterim slovenskim filmom. Brez dvoma pa bi v zvezi z marsičem tudi bentil in izgubljal živce, češ da je življenje prekratko, da bi odtekalo v nič, ali še huje, v nepovratno.

Danes se radi prepirajo, ali je higienično, da je direktor javnih kulturnih institucij lahko v vodstvu več kot dva mandata, češ da se v daljšem obdobju lahko spremeni v monarha, da odvzema možnost drugim in da instituciji daje prevelik osebni in vrednostni pečat. Samo predstavljamo si lahko, v kakšen mlin bi danes padel Silvan, ko bi ga s takimi argumenti odtegovali od lastnega otroka. Silvan je namreč vodil Slovensko kinoteko od njene zaploditve leta 1994 do smrti leta 2005. Da jo je vzpostavil oziroma rehabilitiral, ni bilo niti samoumevno niti lahko. A se je z živo, živalsko, da ne rečem živadinovsko energijo in vztrajnostjo sistematično oprijel orodij znotraj institucionalnega pohoda, kjer je bil cilj popolnoma nedvoumen: filmu mora iti bolje! Postati mora viden, reflektiran, raziskovan, populariziran, klatiti mora zvezde z neba in imeti mora svojo streho nad glavo.

Potrpežljivo in trdno usmerjen v svoj cilj se je oklenil mehanizmov rudarjenja znotraj sistema: s taktnimi formalizmi je za začetek izpeljal postopek odcepitve filma od gledališča znotraj Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja. Film se je osamosvojil.

Filmu je taktično »nabildal« egoizem, samopodobo in status, ker mu je bilo jasno, da če kdo, mora prav kinematografija znotraj modernih umetnosti dihati samostojno in odpraviti zaostanek, ki ga je film na Slovenskem imel vse tja do petdesetih let.

Tretji njegov vzvod je bilo lobiranje, in sicer v tistem pomenu besede, ki je daleč od današnjega razumevanja samookoriščanja. Ni bilo trenutka, osebe, institucije, odločevalca ali potencialnega donatorja, ki ga ne bi Silvan na vsakem koraku spomnil, da je Slovenska kinoteka v Ljubljani najmanjša kinoteka na svetu, da ima zato popolnoma prazen fond, ki ga je treba napolniti s koluti, in da narod brez svojega arhivskega filmskega spomina ni vreden, da je narod. To so ti »lobizmi«, ki bi danes pristali v zapisnikih protikorupcijske komisije, takrat pa so pomenili pomembno rojevanje filmske zakladnice spomina.

Seveda je tudi zavezništvo z generacijskimi kompanjoni botrovalo narejenim premikom. Revija za film in televizijo Ekran je imela npr. že dolgo in trdno podlago. V letih, ko je bil Silvan njen glavni urednik (1983–1990), se je vidno odprla. Začela se je intenzivno bratiti z drugimi umetnostmi (arhitekturo, sociologijo, filozofijo, literaturo), uvajali smo filmski pojmovnik, razburljive javne diskusije, filmske tedne, specialne projekcije itd., vse zato, da se je o filmu čim glasneje mislilo in s tem širilo njegovo moč. Da so tovrstne stvari danes samoumevni del programov institucij oziroma so se še nadgradile, samo potrjuje, da nekdanje vizije niso šle v prazno.

Le redki so vedeli, da sta Silvanov entuziazem in veselje nad vsakim metrom filma, s katerim se je takrat začela polniti praznina kinotečnega skladišča (nekoč skupni jugoslovanski fond je namreč po osamosvojitvi ostal v Beogradu), puščala na njem veliko sled. Nenehno snovanje novih filmskih in drugih projektov je sicer od zunaj videti kot zaneseno uživanje, kot prijetno poslanstvo. A vsak korak, ki je naletel na zavoro ali neracionalen konflikt, je Silvan obrnil in skril vase. Kajti on ni ničesar vzel za hec, četudi se je zelo rad hecal. Vse je vzel zares. Zato so ovire, zavrnitve ali nesporazumi pustili v njem strašne tesnobe, ki so ga črvičile in razjedale.

Ko je Silvan zastavil misel, je kmalu dobila telo. Z zbirko Slovenski film, ki jo je začel urejati na začetku osemdesetih, smo dobivali monografske poglede na opus ključnih slovenskih filmskih avtorjev, ki bi sicer morda ostali prezrti, zagotovo pa ne dovolj ovrednoteni.

Ko je zbirka stekla, je takoj zastavil nov projekt – od Jesenske filmske šole, mednarodnega kolokvija o filmski kritiki in teoriji, do Kinotečnika, filmskih retrospektiv in Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala. Ne sam, ampak v dobri družbi.

Ko je začel razpadati produkcijski sistem državnega filmskega podjetja Viba film, je skupaj s kolegom iz ministrstva odšel v skandinavske države, da bi preučil boljše in primerljive oblike organizacije filma. Zagovarjal je sistem čim večje avtonomnosti filmske dejavnosti, ki se je pozneje, hvala bogu, postopoma izločila iz prevečkrat kontaminiranega ministrstva za kulturo. Tudi ideja, da mora pri filmski produkciji zakonsko zavezujoče sodelovati javna televizija, je zaživela desetletje zatem.

Kot direktor Slovenske kinoteke je bil protestantsko asketski. Imel je veliko projektov, ogromno vizij, še več potrpljenja in nikoli napihnjenih ali nerealnih številk. Denar je obračal na način, da je vsak evro, ki ga je Kinoteka dobila od države, oplemenitil z zunajproračunskimi sredstvi in rezultati pozitivnih vsebinskih učinkov dela. Projekt Muzeja filmskih igralcev v Divači je bil na začetku videti kot stranski produkt knjige Slovenske filmske zvezde oziroma obuditve spomina na Ito Rino, o kateri je Silvan posnel tudi igrano-dokumentarni film Deklica s frnikulami (1997). Vendar je iz srečanj na obnovljeni Škrateljnovi domačiji v Divači na koncu nastal fantastičen muzej z letnim filmskim prizoriščem.

Bili so trenutki, ko je bil vesel kot otrok. Kot arheolog, ki naleti na ostanke iz pradavnine, ali kot revež, ki zadene na lotu. Ko je izšla knjiga, ki ji je botroval, ko je bila dvorana razprodana, ko so sem prihajali tujci ali ko je po kakšnem čudnem naključju dobil zvitke filma, ki jih je kdo hranil pod posteljo. Naj je šlo za posnetke s fašističnega mladinskega tabora pri Postojni, kjer sta bila seveda najbolj pridna in vzorna Mussolinijeva sinova, ali pa za povsod iskan in v svetu malokrat viden film Ko sem bil mrtev (Als ich tot war, 1916) Ernesta Lubitcha, ki smo ga hitro restavrirali in glasbeno opremili. S tem adutom v rokah so se kasneje odprla marsikatera vrata evropskih in drugih kinotečnih arhivov. Da ne omenjam zgodbe o Fritzu Langu in njegovem bivanju pri nas, odkritju Langovih kiparskih del in njegovega prijateljstva z dr. Karolom Grossmannom, ki je posnel prve metre slovenskega filma. Zgodbe so se kar prepletale: nastala je čudovita knjiga Jureta Mikuža o Langovem kiparsko-filmskem opusu, Karpo Godina je posnel Umetni raj (1990), ki je celo odprl festival v Cannnesu, obnovljeni kipi Fritza Langa so kot rariteta odpotovali na razstavo v Berlin itd. Vsega tega seveda ni imel v rokah samo Silvan, pomembno pa je bilo povezovanje, sovpadanje, skupno razmišljanje in oplajanje, za kar se je zavzemal.

A če filma nimaš rad, če nisi prežet z njim, tako kot je bil Silvan, vsega tega ne bi bilo. Kajti ta ljubezen je šla skozi vse faze: od srednješolskih let v Solkanu do formativnih študentskih let v Ljubljani, kjer je literarno teorijo cepil s filmsko, in še kasneje v Milanu, kjer je poglabljal učinke moči filmskih podob. Kalila in udejanjala se je vse do konca, v zreli, nikoli naveličani obliki. Silvan je namreč nenehno – ponoči in podnevi, ob soncu in mrazu, v službi in zunaj nje, bolan ali zdrav, na žuru ali ob delu – organsko dihal s filmom.

Majda Širca

22. aprila beležimo petnajst let, odkar nas je prezgodaj zapustil Silvan Furlan, prvi in dolgoletni direktor Slovenske kinoteke. V marcu in aprilu bomo v spomin prikazali direktorjevih 10 najljubših filmov, ki tvorijo kanon Slovenske kinoteke in zgodovine filma.

Na dan obletnice organiziramo tudi okroglo mizo, na kateri bomo s Silvanovimi tovariši, s katerimi je oblikoval marsikatero področje slovenske filmske pokrajine, spregovorili o njegovih številnih sanjah, prizadevanjih in dosežkih.

Naslovna fotografija, na kateri so Werner Herzog, Zdenko Vrdlovec in Silvan Furlan je delo Dušana Gerlica.

Program
Žepar, 4. 3. ob 21.00
Andrej Rubljov, 7. 3. ob 19.00
Atalanta ali trabakula, ki plove mimo, 19. 3. ob 19.00 
Pravilo igre, 29. 3. ob 19.00
Zora, 8. 4. ob 21.00
Državljan Kane, 10. 4. ob 20.00
Apokalipsa danes, 11. 4. ob 20.00
Oklepnica Potemkin, 15. 4. ob 19.00
Neme podobe slovenskega filma in okrogla miza, 22. 4. ob 17.00
Nežnost, 22. 4. ob 19.30 
Tu je tvoje življenje, 22. 4. ob 21.00
Potovanje v Tokio, 25. 4. ob 20.00