prikaz novice

Silvan Furlan v besedah in spominih

»Film je bil na začetku svoje zgodovine sejmarski čudež, atrakcija neverjetnosti in vzhičenosti nad gibljivimi podobami, celuloidnim trakom, ki je na belem platnu, kjer ni bilo nič, ustvaril svet, ljudi in dogajanja, kakor da bi šlo zares, kakor da je ta fotografska igra sence in svetlobe resničnost sama,« je Silvan zapisal leta 1976 o Beograjskem festivalu kratkega filma. Silvan se je rodil s filmskim zapisom v DNK. Že kot otrok je na Brjah nad Vipavsko dolino delal filme. Prijateljem je dal nalogo, naj na papir izrišejo človeške figure v različnih položajih. Potem so te papirje razrezali na trakove in jih ovili okoli svinčnika. Ko so se zvečer dobili, je eden rolal film (s svinčnika je odvijal narisane figure), drugi je podobe na papirju osvetlil. Svetel voditelj akcije je ostal do konca. Ni bilo ovir. Večkrat je iz nič ustvaril filmske epicentre. Kaj bi lahko še naredili za film, je bila vseskozi njegova mantra in s svojimi idejami, podvigi je znal iskreno začarati vse okoli sebe. Znal je imeti rad in lahko in lepo je bilo imeti rad njega. Senzibilen, neustavljiv, pozoren, srčen in duhovit je bil predvsem kot oče, prijatelj, urednik, direktor, najboljši partner in mož.
V publikaciji Slovenske filmske zvezde sta z Marcelom Štefančičem, jr. v uvodniku napisala tudi, »da če je film feniks, so filmske zvezde njegova krila in lepota njegovega leta. Da so božanstva, polbogovi tam nekje visoko na nebesnem svodu.« Dodajam, da so v odlični družbi s Silvanom, z našo in mojo svetlo zvezdo.

Jedrt Jež Furlan

>>>>>

S filmskimi podobami v kinoteki je nekaj še posebej čarobnega. V času projekcije so tu z nami in mi kot gledalci imamo samo to zatemnjeno dvorano in snop svetlobe, ki izriše neko življenje tam gori na platnu. Smo del te magije, smo strnjeni koščki neke ponovno izpovedane lepote o naših ranljivih in minljivih življenjih v času brnenja projekcijske naprave. Zatem vse izgine, prižgejo se luči in gremo ven na ulico v tu dano nam življenje. In potlej nikoli več ne bomo isti.

Jože Dolmark

>>>>>

Ko je Silvan začel voditi Slovensko kinoteko, je bila to najmanjša in najmlajša kinoteka v Evropi. Vsi filmi, za katerimi se je praviloma vila neskončna vrsta po Miklošičevi, so ostali v skupnem beograjskem fondu.
Si predstavljate, da začneš z galerijo, ki nima slik, z muzejem, ki nima eksponatov, ali z gledališčem, ki nima igralcev? Težko, a ne? Ampak postopoma, korak za korakom, z drznostjo ob viziji in z vztrajnostjo ob ljubezni, se je zgodilo vse, kar je ostalo še danes. Prihajale so nove role filmov, nastajale so knjižne zbirke, rodil se je Kinodvor, muzej v Divači, izostrila se je kritiška misel, v Kinoteki se je pretakal cel svet in na Miklošičevi so bile ponovno vrste. Ni čudno, da je petindvajset (!) držav javno protestiralo, ko je bilo jasno, da bo po Silvanovem odhodu lahko vse drugače. In za nekaj časa je tudi bilo.
Ampak če bi danes pokukal v Kinoteko, bi se odkril, kot bi rekel Klopčič. Ni več najmanjša in ni več najmlajša. Je najboljša filmska učiteljica.

Majda Širca

>>>>>

Srečal sem po svetu velike ljubitelje filma, zanesenjake, navdušence, obsedence, poznavalce – nisem pa srečal nikogar tako prežetega z nujnostjo filmske kulture, če parafraziram Miklavža Komelja.
Pri delu z njim se je zdelo, da je vse mogoče, da se vsaka zamisel lahko že v naslednjem trenutku uresniči; ker smo bili mladi, smo si zamišljali ogromno stvari in vse se je čudežno uresničilo. Silvan je želel vsaki zamisli dati možnost, jo omogočiti, se angažirati, da se uresniči – vedno na račun časa za njegove stvari in tudi za počitek.
Dali smo mu drugo mladost, izmenjali smo si nekaj dragocenega žarenja, a ga tudi precej izčrpali.

Vlado Škafar

>>>>>

Seveda je bila najprej tista prva: kinoteka. Nekje od gimnazijskih dni. Še brez Silvanove vizije. V historično škripajoči dvorani na Miklošičevi pa potem pomembno tudi na video kasetah. S snemanjem pomembnega s TV za vedno nov pogled, z njihovim presnemavanjem in menjavanjem, z izposojo v (tedaj še nastajajočem) gledališkem in filmskem muzeju, s skupinskimi ogledi z »dodano vrednostjo«. Tu nekje je v mojo kinoteko vstopil najprej Silvan, potem pa še njegove zamisli, kako popraviti tedaj že primerjalno osiromašen, institucionalno luknjav položaj kinematografije v teh krajih.
Tako je sčasoma postala Kinoteka eden najinih večjih skupnih projektov. Vizija, pri kateri je imela  ljubezen do dobrega filma in poznavanje kinematografije nasploh dovolj logičen stržen, da se je plodno razvila na relaciji Mestni trg – Cankarjeva ulica, kjer so nanjo v takrat res srečno posebnih zgodovinskih okoliščina vsaj toliko vplivali tudi skupna branja, pisanja in večerje, vinoteke in vipavske vinske kleti, dopisovanja ter polemike v Sobotni prilogi Dela in drugod, Danska s svojo etnokulinariko, tarok in lov na trentarske medvede; pa veliko primerjanja in sanjanja. Vse zaradi Slovenske kinoteke.

Zoran Pistotnik

>>>>>

Ko zaprem oči in pomislim na svoje prve obiske dvorane Kinoteke, danes dvorane Silvana Furlana, najprej začutim na dlaneh in obrazu debelo žametno zaveso; za sekundo postojiš, vdih, izdih, in že potuješ nepozabnim izkušnjam naproti. Prostor, ki je bil vedno nabit s čustvi. In to z vsemi, od tistih občutkov nerodnosti in sramu, do čiste sreče, umiritve, tudi smeha in topline ali pa sovraštva in cinizma, neskončne lepote. Film, ki ostane v tebi, tudi ko zapustiš dvorano in izgineš v temno noč. Največkrat sem v ta hram zahajala sama, a nikoli nisem imela občutka osamljenosti. Potem sem spoznala Vlada [Škafarja] in z njim tudi Silvana. Začeli smo razvijati nov projekt, v nas in okrog nas je bilo vse nabito z željo, da ustvarimo enkratno festivalsko izkušnjo, kjer bo v središču film, ljubezen do filma, okrog pa ljudje, ki so radovedni, odprti za še neznane izkušnje, tudi strogi in kritični, prijatelji. Živo se spominjam, kako si je Silvan ob nekem družabnem srečanju vzel čas in me dolgo mučil z vprašanjem, kaj je ključnega pomena za to, da bo naša vizija lahko postala resničnost. Ni šlo, bila sem preveč zelena in naivna, lovila sem se okrog programa, ekipe, želje in vztrajnosti. Rabimo statut, draga moja, dokument, s katerim se tudi formalno-pravno legitimiraš. Zdaj vem, da so to bile prve urice razumevanja, kaj sta kulturna produkcija in politika. Lahko bi rekli, da je njegovo mentorsko delo obrodilo sadove, postavili smo filmske festivale, na novo zagnali art kino in številne projekte na področju filmske vzgoje. Delček njegovega filmskega srca in duha danes domuje tudi na Letnem kinu Silvana Furlana v Novi Gorici.

Mateja Zorn

>>>>>

Moji spomini na Silvana segajo v daljno leto 1995, ko sem kot asistent kustosinje muzejskega oddelka Slovenske kinoteke Lilijane Nedič začel sodelovati z njim. Iz Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja se je v tistih dneh ravno rojevala nova Kinoteka. Kakšno leto zatem sem Silvana pobaral, zakaj Kinoteka ne posveča pozornosti in ne namenja svojega platna tudi animiranemu filmu. Malo je pomislil, pokimal in me povabil, naj sam zapolnim to vrzel. Brez Silvana tudi ne bi bilo Mednarodnega festivala animiranega filma Animateka, saj je bil prav on tisti, ki je podprl zamisel o novem festivalu in tudi poskrbel, da so javni in zasebni financerji podprli prvo edicijo. Silvan me je tudi vodil in motiviral pri pripravi Filmografije slovenskega animiranega filma. Na žalost je knjiga izšla, ko je on že odšel. Na njegovem pogrebu je med drugimi spregovoril tudi tedanji (in današnji) minister za kulturo. Obljubil je, da bo spoštoval željo kolektiva Slovenske kinoteke in za novega direktorja imenoval osebo, ki bo nadaljevala Silvanovo pot ... Toda izbral je kandidata, ki ga zaposleni in stroka niso odobravali, in v naslednjih petih letih je Slovenska kinoteka potonila v temo. Ali se bo nočna mora ponovila?

Igor Prassel

>>>>>

Letos mineva 15 let od smrti Silvana Furlana, ustanovitelja in prvega direktorja Slovenske kinoteke, izjemnega sodelavca in prijatelja. Mineva pa tudi dobrih 25 let od intenzivnih priprav na ustanovitev nove institucije, to je bil čas, ko je bilo slovensko družbeno politično sceno treba prepričati, da potrebujemo nov nacionalni muzej, ki je prav tako pomemben, kot sta pomembni Narodna in Moderna galerija.
Morda so bili srečni dnevi Kinoteke, tako čas pred formalno ustanovitvijo in prva leta njenega delovanja, dnevi dolgih vrst pred blagajno in občutka, da smo ustvarili nekaj, na kar smo lahko ponosni. Teh izredno ustvarjalnih let se zelo rada spominjam, posebej zaradi povezanosti, izjemne delavnosti in inovativnosti ekipe in njenega vodje Silvana Furlana.
Po prvih letih navdušenja je začela Kinoteka tudi že pred njegovo smrtjo pluti v bolj ustaljene vode, vendar je osnovna zasnova kinoteke še vedno ostala takšna, kot si jo je zamislil. Realiziran je bil Muzej filmskih igralcev v Divači in lansko leto je Kinoteka pridobila tudi razstavne prostore ob dvorani na Miklošičevi, ki si jih je Silvan Furlan želel za postavitev stalne muzejske zbirke, zgodovine slovenskega filma.
Edino, kar sva si oba želela, pa doslej Kinoteki ni uspelo, je nakup vseh ohranjenih filmov Ite Rine, ki se nahajajo v Nemčiji, Estoniji, Belgiji in Holandiji, saj so za nas ravno tako pomembni kot zgodnji film Ernsta Lubitscha.  

Lilijana Nedič

>>>>>

Misel na Silvana in Kinoteko je zame spomin na začetek moje zgodbe v filmu in kinu. Srečanje z ljudmi, ki jih človek ne pozabi, me je nedvomno zaznamovalo. Slovensko kinoteko sem spoznala kot Institucijo z veliko začetnico. To je bil tudi naš cilj za Kinodvor – mestni kino. Institucija, ki je v zavesti filmske zgodovine nepogrešljiva. Institucija, brez katere ni urbanega kulturnega življenja. Institucija, ki združuje ljudi skozi ljubezen do filma. Institucija, ki je pravi dom filmske umetnosti. Institucija, kjer se novi rodovi ukvarjajo s filmom. In se! Silvanova zapuščina seže od Ljubljane na Dunaj in v Rotterdam. Hvala Slovenski kinoteki za navdih! Ob tem spominu želim, da bi naše filmske institucije v vseh viharjih uspešno naravnale kompas in kazale smer še mnogim filmskim generacijam. Srečno!

Nina Peče Grilc

>>>>>

Silvan ni bil samo prvi direktor Slovenske kinoteke, ampak tudi strasten pisec filmskih esejev, raziskovalec in kronist filmske zgodovine, gledalec, scenarist in režiser nekaj dokumentarnih filmov. Njegova strast je bil film, vse, kar je dišalo po filmskem traku.
Za mene obstajajo tri Kinoteke: prva je bila tista do leta 1991, kamor si prišel, pogledal dober film in odšel. Druga, Silvanova kinoteka je postala tudi prostor filmskega razmišljanja. Tretja, post-silvanova kinoteka pa se je razvila v odprto prizorišče sodobnega filmskega dialoga.

Damjan Kozole

>>>>>

S Silvanom sva imela globok prijateljski in profesionalni odnos vse od leta 1993, ko sva se spoznala. Njegova podpora filmski klasiki in izobraževanju se je tedaj manifestirala z »domačimi« filmskimi projekcijami v prostorih tedanjega Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, meni osebno pa s pomočjo pri zbiranju (tedaj težko dosegljive) literature za diplomsko nalogo na temo arhitekture in scenografije v nemškem ekspresionizmu. Potem je prišlo obdobje ustanavljanja Slovenske kinoteke, drugo formativno obdobje za moje razumevanje filma, pa sodelovanje pri reviji Ekran in Jesenski filmski šoli, predvsem pa skupna potovanja po tujih filmskih festivalih. Teh je bilo največ in v tem kontekstu se ga najraje spominjam, zdelo se mi je, da je bil samo takrat sproščen in nekontaminiran z vsakdanjo kulturno politiko okrog večno podhranjene kinoteke. Tam sva se najbolj sproščeno pogovarjala o filmu. Pogrešam ga. 

Simon Popek

>>>>>

S Silvanom sva se našla že v času Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja. Očetovsko je spodbudil moje zanimanje za glasbo, me pritegnil k Ekranu, v letih 1987 in 1988 sva družno, s sodelovanjem Cankarjevega doma, že pripravila dva velika orkestrska dogodka s spremljavo nemega filma (Gillian Anderson, Carl Davis in Camerata labacensis). Prva leta v še neuradni, nepriznani Slovenski kinoteki so bila jurišniška, nevrotična, a neskončno lepa, prepolna žlahtne improvizacije in nedolžnosti. Začeli smo tako rekoč z ničimer in po nekajletnem »Retrovizorju«, s kar precej dvomljivci in žlehtnobami vsenaokrog; tudi svetovni arhivi, muzeji in kinoteke so bili pogostoma skeptični in nam gradivo posodili šele po dolgotrajnih pogajanjih. A na lepem se nam je nasmehnila tako rekoč globalna sreča: po »odkritju Lubitsch« (1994/95) in svetovni premieri na naši posebni univerzi, Dnevih nemega filma v Pordenonu, so k nam, za kinotečno omizje, kar zapovrstjo prisedali in nam stiskali roke premnogi, ki smo jih še par let prej s spoštovanjem gledali raje kar od daleč. Kako je Silvan takrat žarel od ponosa! Potem smo poleteli in se razsanjali. Denarja je bilo še dovolj tudi za kakšno dragoceno posebnost. Družili smo se na kolegijih, zasebno, domala vsak dan (in kdaj tudi pozno v noč, proti jutru) tudi v kavarni Marilyn, ki je postala družabno središče cele generacije: učno, snovalsko, zabavno in duhovito (kadilsko!) prizorišče, kakršno bi morala imeti vsaka srčna kinoteka. Silvan je močno podpiral tudi našo raziskovalno slo – vsako leto so bila na voljo posebna sredstva za obisk institucij in festivalov na tujem … Ko sem l. 1997 v okviru Evropskega meseca kulture po številnih kinoušesnih eskapadah pripravil festival, ga je časnik Delo razglasil za najboljšo produkcijo prireditve … Silvan me je takoj podprl, ko sem l. 1998 odpotoval v washingtonsko Kongresno knjižnico raziskovat zgodnjo kinematografijo in nekdanja muzikalna čudesa ... Bila so leta, ko se je na projekciji nemega filma z glasbo zbralo 200 in več ljudi; celo stojišča smo imeli … S Silvanovo podporo sem lahko ujel pravi moment, zaživel v niši, v Kinoteko privabil tako klasične kakor avantgardne izvedbe in se dodobra izobrazil tudi v zgodnji (in mimogrede še v drugi) kinematografiji … Izdajali smo cedeje, tiskali bogate programske knjižice, spodbujali domačo produkcijo, organizirali poučne izlete ... Minilo je, kot bi mignil. Kinoteka po Silvanovo je bila pouk, kolegialnost, transparentnost, sprostitev, pisanje, predvsem pa nenehno uprizarjanje kar najbolj svetovljanske kulture.

Miha Zadnikar

>>>>>

Kinoteka v luči Silvanove vizije je strast.

Jurij Meden

>>>>>

On the occasion of the 20th anniversary of Kinoteka I was asked to write something for Kinotečnik. I began with the words ‘beauty and pain’. And when I think about it, ‘beauty and pain’ are also the first two words that come to my mind when I think about Silvan.

Koen Van Daele