prikaz novice

Fellini/Bachmann: v zakulisju velikega Federica

1957. New York zajame nepozaben metež. Federico Fellini je v avtu, obtičal je v gneči. Čaka ga ameriška premiera Cabirijinih noči (Le notti di Cabiria, 1957). Ob njem sedi Gideon Bachmann, z Jonasom Mekasom animator newyorškega filmskega undergrounda od začetka 50. let dalje. Bachmann je tudi novinar, tako časopisni kot radijski, in njegova radijska oddaja o filmu je znana po vseh ZDA. Pogovor snema v upanju, da bo iz velikega Federica izvlekel kakšno zanimivo izjavo, ki jo bo lahko kot po navadi uporabil v različnih prispevkih. In tako reče: "V resnici, Fellini, bi rad napisal knjigo o vas, dolg intervju z veliko fotografijami ... O vašem načinu dela, vaših sanjah, vašem načinu ustvarjanja." - "Tikaj me, Gideon. Zakaj je ne prideš napisat v Rim?" Ena od značilnih Fellinijevih domislic, verjetno z namenom, da bi stvar odložil ali si kupil čas ...

Toda Bachmann, v Nemčiji rojeni poliglot iz judovske družine, prebivalec enega prvih kibucev v Izraelu, potem ameriški državljan, je sanjač, ki ga je življenje izučilo, da mora biti zelo odločen. Nemudoma se preseli v italijansko prestolnico in si po srečnem naključju najde bivališče v Torre del Grillo s pogledom na Cesarske forume. Hišo zelo hitro napolnijo intelektualci in Bachmann se spoprijatelji z neverjetno veliko režiserji. Sledi jim na vsa prizorišča snemanj in povsod drugod, predvsem Felliniju. Bachmann je tudi izjemno nadarjen fotograf. Fotografira in snema vse, Pasolinija (prijatelja do njegove prezgodnje smrti), Bertoluccija, Bellocchia, Ferrerija ... Je avtor najbolj znanih fotografij s snemanja filma Osem in pol (8 ½, 1963): njegove črno-bele fotografije spremljajo članke o Marcellu/Guidu v časopisih z vsega sveta. Večni zapeljivec Bachmann v času snemanja ljubimka z Anouk Aimèe. Federico ga sprejme, včasih pa ga tudi zavrne zaradi ljubosumja in njegovega pronicljivega, preveč kritičnega intelekta. Knjige ni mogoče napisati. Toda Bachmann se ne da: Fellinija snema in fotografira vse življenje. Nastane na tisoče fotografij in na stotine magnetofonskih posnetkov z glasom Fellinija in vseh njegovih sodelavcev, posnetih na vseh mogočih krajih in ob vseh mogočih priložnostih. Vmes Bachmann leta 1968 v Benetkah osvoji srebrnega leva za dokumentarec Underground New York o bitniški kulturi v velikem jabolku: izjemno pomemben, a pozabljen film, v katerem lahko vidimo Warhola, Ginsberga, Velvet Underground, Shirley Clarke ... Še naprej intervjuva vse po vrsti in dela za več ameriških časopisov kot dopisnik z najrazličnejših festivalov po vsem svetu, predvsem pa seveda iz Rima. Leta 1970 montira edini pravi dokumentarec o zakulisju snemanja Fellinijevih filmov in Fellinijevem načinu dela Ciao, Federico!. Pred tem posname Fellinikon (1969), ki je na neki način prva "vaja" za dokumentarec o zakulisju Fellinijevega ustvarjanja. Kopijo so pred kratkim našli v arhivu Cinemazero. Gre za montažni film s poudarjenim ritmom in ekscentričnimi vizualnimi učinki, pripoveduje pa o pripravah na snemanje in o snemanju nekaterih interjerjev in zunanjih prizorov za Satirikon (Fellini Satyricon, 1969). Kar nekaj je vložkov z intervjuji z režiserjem (ki so jih naredili Bachmann in drugi), v katerih ta razkriva zakulisne zanimivosti o produkciji in ustvarjanju filma. To je pravi mali biser, ki nam ponuja vpogled v Fellinijev genij na delu. Sprva je Bachmann zmontiral 33-minutno različico filma, ki je vključevala tudi nekaj posnetkov Fellinija doma z Giulietto Masina. Ta različica se je začela s pomenljivo Bachmannovo izjavo: "Fellini vsak dan z velikim zanimanjem spremlja naše delo. Ves sumničav prede kot maček in bolj on opazuje nas kot pa mi njega. Fellin...ikon: oči mačke!" Različica, ki jo potem Bachmann potrdi kot končno, je skoraj pol krajša. Kdo ve, ali je vmes posegel sam režiser in zahteval, da izreže družinske prizore z Giulietto Masina?

Tej prvi "vaji" za dokumentarec, ki je ne vidi skoraj nihče, sledi film Ciao, Federico!, ki ga z velikim pompom predstavijo na beneškem filmskem festivalu leta 1970 in je pri kritikih zelo dobro sprejet. Bachmannu uspe ujeti čarobno vzdušje na sijajnih prizoriščih snemanja Satirikona. V filmu je zajeto vse, kar je značilno za neposnemljivo Fellinijevo ustvarjanje: ironija, smeh, vpitje, šale in zbadljivke, tudi kruto vodenje igralcev s ciljem, da doseže želeno, razkošne scenografije in kostumi, genialne domislice, neustavljiva in kameleonska ustvarjalnost režiserja v nenehnem dialogu/sporu s problemi snemanja in produkcije ... In pa izjemno vzdušje filma, preneseno v sodobnost: absolutna edinstvenost Fellinijevega filmskega prizorišča, ki je mondeno, zaželeno, z obiski vseh mogočih ljudi (pojavita se celo Roman Polanski in Sharon Tate), igralska zasedba, ki je obdana z avro časa po letu '68 in je pravo "pleme", pisana in v določenih pogledih neukrotljiva druščina ... Bachmann z avtorskim zanosom – z izrazito uporabo montaže ter sopostavljanjem intervjujev in arhivskega gradiva – brez odvečnih okraskov pripoveduje o kočljivem obdobju v Fellinijevi karieri, v katerem se zdi, da režiser išče novo pot, nov odnos s pripovedjo in resničnostjo. Bachmann nam omogoči, da vstopimo v Fellinijevo psiho brez trkanja – s svojo kamero in mikrofoni tako oblega režiserja, da odpadejo vsi filtri, vse vljudnostne distance. Pojavijo se globoki kontrasti: vse se vrti okrog "demiurga", vse je odvisno od njega, toda njegova samota in nemir ostajata kot melanholični ton borduna. Od besa do navdušenja in nenehnega glumaštva za prikrivanje svojih slabosti – Fellinijevo filmsko ustvarjanje tako kot vedno tudi tu ne pozna kompromisov in se kaže kot globoka "ustvarjalna drama". Gre torej za pretanjeno boleč filmski poklon in obenem čudovit dokumentarec o tem, kaj pomeni snemati filme in umetniško ustvarjati.

Ciao, Federico!, poje Bachmann, ker čuti, da se ne ve, kam bo Fellinija peljala pot, po kateri je krenil ... Gotovo pa je, da zaradi tega dokumentarca, ki je morda preveč neposreden, preveč zaseben, preveč razkrivajoč, Fellini potem z dolgoletnim prijateljem Bachmannom več let ne govori. Medtem pa se Bachmannov arhiv vse bolj polni: Polanski, Tarkovski, Huston, Bergman, Resnais, Godard, prijatelj Edgar Reitz ... Bachmann razpravlja (ne moremo namreč več govoriti o preprostih intervjujih) z vsemi največjimi. Fotografira manj, vse bolj pa zbira redke fotografije in jih pogosto izmenjuje z drugimi velikimi fotografi. Njegova življenjska sopotnica je Deborah Beer, tudi sama fotografinja na snemanju številnih filmov (Brass, Cavani, Pasolini, Zeffirelli ...). Sta par, ki ga poznajo tako rekoč vsi ... Morda prav Deborah med fotografiranjem na snemanju Mesta žensk (La città delle donne, 1980) s svojo milino pripomore, da se Bachmann in Fellini pobotata. In tako ju Federico leta 1985 povabi k filmu, ki je v nekem smislu njegovo slovo od številnih stvari, umetniških in zasebnih. Medtem ko Deborah Beer na prizorišču snema fotografije, ki ovekovečijo ustvarjanje filma Ginger in Fred (Ginger e Fred, 1986), Bachmann snema dokumentarec o zakulisju, ki je zdaj končno spet dostopen: FMM – Fellini, Mastroianni, Masina (1985). Obsega dva intervjuja – prvi je z Giulietto Masina, drugi pa s Federicom Fellinijem in Marcellom Mastroiannijem v zabavnem duetu. Intervjuvanci pripovedujejo o ustvarjanju filma, ki jih je po dolgih letih spet združil, o pričakovanjih, ki jih imajo drug do drugega, o ambicijah in tudi o splošnem pomenu projekta v danem zgodovinskem trenutku.

 

Riccardo Costantini

Prevod Denis Debevec