prikaz novice

SPOMIN NA MIRO FURLAN

Miro sem prvič srečal v Ljubljani, pred več kot tridesetimi leti, ko je bila na obisku pri mojem prijatelju. Bili smo generacija in smo se hitro ujeli in »zažurali«. V tistem času sem moral posneti svoj kratki igrani film »Obisk«  in sem potreboval igralko za manjšo vlogo. Kljub njenemu takrat že zvezdniškemu statusu v jugoslovanski kinematografiji, je Mira pristala na sodelovanje. Leto dni kasneje sem obiskal filmski festival v Pulju, da  bi si ogledal nove jugoslovanske filme in spoznal kreacije  čim več igralcev in igralk, saj sem se pripravljal na snemanje svojega prvega celovečernega  filma »Ljubezni Blanke Kolak«. Mira je na festivalu promovirala film »Za ljubezen so potrebni trije« režiserja Rajka Grlića. Ko sem jo gledal na festivalskem platnu me je prešinilo, da je prava igralka za moj film. Zdela se mi je kot ustvarjena za naslovno vlogo Blanke, ženske ki v povojnih časih doživlja brodolome v ljubezni, izhod pa najde v ukvarjanju z umetniško fotografijo. Mira je z veseljem sprejela vlogo, večje težave pa sem imel s takratnim direktorjem Viba filma Bojanom Štihom, ki najprej  sploh ni hotel  slišati o Miri, hrvaški igralki, čeprav je za svoje filmske vloge prejela že dve puljski zlati areni. Ker sem pri svoji izbiri vztrajal, je končno le popustil, a je zahteval, da mora v filmu govoriti perfektno slovenščino. To ni bil problem, kajti Mira je imela po starem očetu slovenske korenine, pa tudi izjemni dar za učenje tujih jezikov, zato se je slovenskih dialogov z lahkoto naučila. Vloge se je lotila celovito, s srcem in razumom. O njeni vlogi sva se pred snemanjem ogromno pogovarjala, kar ji je pomagalo, da je do podrobnosti izoblikovala svoj filmski lik.  Poleg slovenščine, se je priučila tudi fotografiranja, pod budnim očesom legendarne zagrebške fotografinje Marije Braut.

Mira je bila igralka, ki se je vedno odlično razumela s soigralci, predvsem pa jo je imela rada kamera. Kot režiser lahko rečem, da je bilo z njo užitek sodelovati na snemanju, pa tudi po njem,  ob prijateljskih druženjih in zabavah. Spominjam se, da se je med snemanjem filma večkrat vozila na gledališke predstave v Beograd, kjer je ravno takrat spoznala svojega kasnejšega moža Gorana Gajića. Film smo uspešno zaključili in ga naslednje leto premierno predstavili na puljskem filmskem festivalu. Mira je po projekciji doživela takšne ovacije in aplavz deset tisočglave publike, kot ga še nisem slišal nikoli prej. Bila je nesporna zvezda jugoslovanske kinematografije tistega časa in naše generacije. Potem je prišlo do razpada Jugoslavije in Mira je zaradi ljubezni ostala v Beogradu. Tuđmanova Hrvaška se ji je na grd način odrekla in Mira je s svojim partnerjem odšla v ZDA.

Takrat sem za nekaj časa z njo izgubil stik, pa ga spet pridobil s pomočjo elektronske pošte, ko se je preselila v Kalifornijo, se poročila, dobila sina ter že v svojih zrelih letih naredila novo igralsko kariero, kot igralka v uspešnih televizijskih nadaljevankah »Babylon 5« in »Skrivnostni otok«. Miro sem kasneje večkrat srečal na Brionih, kamor se je vrnila na povabilo Rada Šerbedžije, da sodeluje v predstavah gledališča »Ulysses«. Tako kot na filmskem platnu je imela magično prezenco tudi v gledališču. Mira je bila igralka »par excellence« in nam je zapustila impozanten opus filmskih in gledaliških vlog.  Žal mi je, da nama ni bilo dano sodelovati še v kakšnem filmu. Upal sem, da bo za to še čas, a je usoda hotela drugače.

Miro, čudovito prijateljico,  bom zelo pogrešal. 

Boris Jurjaševič

foto: Zdenka Vertovec, arhiv Slovenske kinoteke