arhivirana novica

Retrospektiva | JOE DANTE

Če Joe Dante ne bi obstajal, bi si ga morali razsvetljeni cinefili izmisliti. Njegovi filmi so preprosto morali obstajati, ker utelešajo tisto, kar so generacije ljubiteljev filma vselej pričakovale od filma: pametno, sočutno in igrivo povedane zgodbe o običajnih ljudeh, ki se jim dogajajo neobičajne, izjemne stvari – od izleta po krvnem obtoku do vojne med igračami.

Otvoritev retrospektive 29. 9.| Looney Tunes: Ponovno v akciji

Od 29. septembra dalje se bo v Slovenski kinoteki odvijala edinstvena kinotečna retrospektiva Joeja Danteja. Zakaj prav retrospektiva Dantejevih žanrskih klasik? Pod površino vizualno in pripovedno izpiljenih pop-kulturnih mojstrovin brbota duhovit, nostalgičen, satirično-subverziven politični angažma. Predstavljamo jih kot klasike, ki na najbolj dosleden in prebrisan način izpolnjujejo znano revolucionarno obljubo o filmu kot za nas najpomembnejše umetnosti.

V prisotnosti avtorja

Joe Dante bo v Kinoteki od 29. septembra (otvoritev retrospektive) do 2. oktobra osebno predstavljal svoje filme.

Joe Dante, uredila Nil Baskar in Gabe Klinger, 2013.

V sodelovanju z Avstrijskim filmskim muzejem smo ob tej priložnosti soizdali avtorju posvečen zbornik.

Filmski program prirejamo skupaj z Avstrijskim filmskim muzejem, kjer se bo sočasno z našo odvijala tudi dunajska retrospektiva: Filmmuseum

O Joeju Danteju

»Sante Dante« občinstvu v razmislek vselej ponudi realpolitiko: redki ameriški avtorji so v takšni meri kot on eksplicitno razpravljali o stanju naroda, razkrivali manipulacije industrijsko-vojaških kompleksov in razgaljali nevroze ter psihoze srednjega razreda. Joe Dante na najlepši način pokaže, da je mogoče množični entertainment, popularno izobraževanje in politično subverzijo zmešati v harmonično celoto.

Dante je bil rojen v majhnem mestu v New Jerseyju leta 1946, tri tedne pred Stevenom Spielbergom, čigar kariera je tudi v zanimivem (in pogosto konfliktnem) razmerju do Dantejeve. Če si želimo predstavljati Dantejevo otroštvo, moramo le pogledati njegov čudoviti pol-avtobiografski film Matineja (1993): tudi mladi Joe je ves čas gledal filme s pošastmi in požiral ni le Universalovih klasik, temveč tudi grobe izdelke manj prestižnih podjetij – glavni cilj je bil trepetati od strahu. Reference na horror & fantazijski žanr se pojavljajo skozi celoten Dantejev oeuvre: v Rjovenju (ki je bil narejen leta 1981, a je še vedno najprepričljivejši film o volkodlakih vseh časov) se skoraj vsi liki imenujejo po režiserjih, ki so pred njim ustvarjali v tem polju, medtem ko so nagrobniki v Homecoming (2005) označeni z imeni drugih znamenitih zombijevskih ustvarjalcev; cameo vloge žanrskih legend, kot sta Roger Corman in Forrest J. Ackerman, so še same postale legendarne.

Dantejeva druga ljubezen so bili stripi – branje prve MAD Magazine (št. 11) je spremenilo njegovo življenje. Temu logično sledi globoka strast do risank studia Warner Bros., zlasti do del Chucka Jonesa: Aren't Alfred E. Neumann and Daffy Duck actually twins? Pri trinajstih je Dante kombiniral ta zanimanja in začel snemati filme na role papirja; njegov »Shoebox Theater« je dal premiere ročno narisanih naslovov, kot sta Fort Death ali The Spook Meets the Spider, za občinstvo, ki je štelo eno samo glavo (njegovega mlajšega bratca).

Po vpisu na Philadelphia College of Art je Dante ugotovil, da ni mogoče študirati stripov – in postal režiser. Leta 1966 je skupaj s kolegom Jonom Davisonom izdal prvo različico Orgije filma: celonočni found footage izlet, sestavljen iz različnih neuglednih filmskih produkcij. Po Davisonovi zaslugi je pristal pri New World Pictures Rogerja Cormana – zgodba pravi, da je bil Oddelek za napovednike pri New Worldu vzpostavljen samo zato, da bi v njem lahko delal Dante. Tam je 1976. (so)režiral svoj prvi igrani film Hollywood Boulevard, v katerem se je nahajal tudi delež fragmentov zgodnjih Cormanovih filmov. Dantejevo prvo samostojno prizadevanje je sledilo leta 1978 s Piranho, do današnjega dne najuspešnejšo produkcijo New Worlda. Rjovenje je poskrbelo za naslednji Dantejev dosežek; Gremlini (1984) so iz Danteja naposled naredili zvezdo. In z Gremlini 2 (1990) je dokazal, da so sardonične mini-pošasti orodje, s katerim je mogoče uresničiti politični filmski esej v prostoru multipleksa.

Toda kaj pomeni uspeh v Hollywoodu, če želiš upoštevati svojo vest? V zadnjih dveh desetletjih je bilo za Danteja snemanje filmov zelo težko. Mojstrovine, kot sta Vojački (1998) in Looney Tunes: Ponovno v akciji (2003) so naletele na množično ravnodušnost; The Hole (2009), njegova 3-D najstniška horror različica Solarisa, je bila mnoga leta brez distributerja, saj ni ustrezala nobeni marketinški kategoriji. Kljub temu gre Dante naprej, izkorišča niše na televiziji (ki je financirala nekatera njegova velika dela, kot sta Druga državljanska vojna in Homecoming) in na spletu. Veliko ima povedati o stanju človeka in še naprej bo vsakemu gledalcu dal priložnost, da se prepozna v njegovih likih, v njihovih tegobah in sanjah – od tirolskega študenta novinarja-honorarnega natakarja do nigerijskega ključavničarja. In kadarkoli je mogoče, bodo v to vključeni volkodlaki, zombiji ter tasmanski vrag. Vir: Avstrijski filmski muzej.

Spored

Looney Tunes: Ponovno v akciji (Looney Tunes: Back in Action), nedelja 29.9. ob 21.00, v prisotnosti avtorja
Orgija filma (The Movie Orgy), ponedeljek 30.9. ob 19.00, v prisotnosti avtorja
Gremlini (Gremlins), torek 1.10. ob 21.00, v prisotnosti avtorja
Mikrokozmos (Innerspace), sreda 2.10. ob 21.00
Gremlini 2 (Gremlins 2: The New Batch), četrtek 3.10. ob 21.00
Druga državljanska vojna (The Second Civil War), torek 8.10. ob 21.00
Vojački (Small Soldiers), sreda 9.10. ob 19.00
Piranha, četrtek 10.10. ob 19.00
Rjovenje (The Howling), petek 11.10. ob 19.00
Rokenrol gimnazija (Rock'n'roll High School), sobota 12.10. ob 21.00
Pobegle hčere (Runaway Daughters), torek 15.10. ob 19.00
Matineja (Matinee), torek 29.10. ob 19.00, z uvodom Brucea Goldsteina, gostom Leta kina