arhivirana novica

Ne prezrite | VIKEND VZHODNONEMŠKEGA VESTERNA

17. - 19. oktober, Kinoteka

Poleg ameriškega vesterna in uspešnih (pri nas domala kultnih) ekranizacij zgodb Karla Maya v ZRN se je produkcija vesterna popularizirala tudi v Vzhodni Nemčiji oziroma NDR. Med letoma 1966 in 1979 je nastalo skupno 12 filmov, ki naj bi jih v nasprotju z zahodnimi vesterni odlikovala zgodovinska točnost in emancipacija »Indijancev«.

Med prvimi ekranizacijami romanov Karla Maya v 20-ih letih 20. stoletja ni bilo filmov, ki bi se odvijali na ameriškem zahodu. Načrtovana ekranizacija Old Shatterhanda leta 1920 se ni uresničila. Leta 1962 je nemški producent Horst Wendlandt (Rialto Film) posnel ekranizacijo Mayevega romana Der Schatz im Silbersee (Zaklad v Srebrnem jezeru) v režiji Haralda Reinla. Film je doživel izjemen uspeh, zato mu je sledilo še skupno deset ekranizacij Mayevih romanov s Pierrom Briceom v glavni vlogi in dogajanjem, umeščenim na ameriški zahod. Brice kot Vinetou, poglavar Meskalero Apačev, a tudi filmska glasba Martina Böttchera, sta zaznamovala nadaljnje ekranizacije Mayevih romanov. Zunanji prizori so bili posneti večinoma na Hrvaškem, kjer je pokrajina z belimi skalami oblikovala stil nemških vesternov. V nasprotju z ameriškimi vesterni je bil tu v prvem planu Indijanec, ne kavboj. Ekranizacije del Karla Maya, ki so zaradi Haralda Reinla vsebovale še nekaj značilnosti nemškega romantičnega domovinskega filma 50-ih let 20. stoletja, so v formalnem smislu ubirale svojo pot in so takoj prejele pohvale iz tujine, npr. v cenjenem francoskem strokovnem časopisu Cahiers du Cinéma: "Vestern iz Schwarzwalda, ki ne trdi, da je kot Ford in Boetticher, a izvrstno razvija lasten stil." Tudi druge produkcijske hiše so prepoznale potencial tega žanra in tako je nemška kinematografija od leta 1963 do leta 1965 doživela razcvet vesterna z več kot tridesetimi filmi. Na osnovi velikega uspeha ekranizacij del Karla Maya v ZRN je v NDR nastal poseben žanr, ki se je ukvarjal z najstarejšo zgodovino razrednega sovražnika ZDA: film o Indijancih. Tu je prišlo do spremembe zornega kota: od ambivalentnega ameriškega vesterna, ki deloma demonizira Indijance, in vesternov iz ZRN, ki se malo prevečposvečajo naivni zabavi, k žanru, ki predvsem pripisuje veliko pomembnost zgodovinski točnosti in boj za preživetje prikazuje s stališča Indijancev. Med letoma 1966 in 1979 je nastalo skupno dvanajst filmov o Indijancih, ki so bili v NDR enako priljubljeni kot ekranizacije del Karla Maya v ZRN. 

Podobno kot v primeru Pierra Bricea se je s prvim filmom o Indijancih studia DEFA, Sinovi velike medvedke (1966), razvila zvezda, ki je igrala plemenitega divjaka v praktično vseh filmih: Gojko Mitić, srbski igralec in režiser, ki je imel v NDR enak status kot njegov francoski kolega v ZRN. Toda Mitić je igral različne indijanske junake, zato ni moglo priti do kontinuitete kot v Briceovem primeru. Tudi Mitić je portretiral prerijske Indijance, njegova zunanjost je bila še kar podobna Vinetoujevi. Zgodovinska točnost in poudarjanje boja Indijancev kot antiimperialističnega boja naj bi temu žanru dala nove spodbude. Toda sam žanr je filmu o Indijancih postavil ozke meje, da bi ustregel pričakovanjem občinstva in ga zabaval. Zato se ni veliko razlikoval od "kapitalističnega" vesterna. Če odmislimo navedene točke, je bil žanr Vzhodne zelo podoben žanru Zahodne Nemčije, od enodimenzionalnosti junakov, preko borb med rdečimi in belimi, pri čemer so tudi tu skupine razdeljene na dobre in zle, vse do brezupnosti boja Indijancev.

Četrtek, 17. oktober, 19.00

Sinovi velike medvedke (Die Söhne der großen Bärin), Josef Mach, NDR, 1966, 35mm, barvni, 97', svp
Indijanskemu plemenu Dakota beli okupator najprej zagotovi, da lahko ostanejo na Črnih gričih, kjer pleme že od nekdaj prebiva. Belci nato tam odkrijejo zlato in sklenejo domorodce pregnati. Pokvarjeni beli priseljenec Rdeča lisica od poglavarja indijanske skupine Medvedi zahteva lokacijo zlate jame. Poglavar molči in vpričo njegovega sina (Gojko Mitić) ga Rdeča lisica zakolje. Sin se priseže maščevati. Eden ključnih in najbolj uspešnih vzhodnonemških vesternov, ki je iz jugoslovanskega gastarbajterja v Vzhodni Nemčiji Gojka Mitića napravil evropsko filmsko zvezdo in tlakoval pot seriji sorodnih vesternov, v katerih mesto heroja namesto belega zavojevalca zaseda rdeči staroselec.

Petek, 18. oktober, 19.00

Tecumseh, Hans Kratzert, NDR, 1972, 35mm, barvni, 108', svp
Severna Amerika, začetek 19. stoletja. Beli priseljenci z avtohtonim prebivalstvom redno sklepajo goljufive pogodbe in jih ropajo zemlje. Guverner Indiane Harrison v kratkem času sklene rekordnih petnajst pogodb in praktično vse tamkajšnje indijanske skupnosti prežene na nerodoviten zahod. Poglavar Tecumseh (Gojko Mitić) se temu upre in leta 1811 vse Indijance poveže v plemensko zvezo ter njihova preostala ozemlja razglasi za komunalno last velike indijanske konfederacije, novo neodvisno severnoameriško državo. Miroljubnim namenom Indijancev se lakomni guverner zoperstavi z orožjem in pobije vse Indijance, vključno z vizionarskim Tecumsehom. Posneto po resnični zgodbi.

Sobota, 19. oktober, 19.00

Krvna brata (Blutsbrüder), Werner Wolfgang Wallroth, NDR, 1975, 35mm, 99', svp
Leta 1864 evropski kolonizatorji v Severni Ameriki napadejo staroselsko pleme, požgejo njihovo šotorišče in pobijejo vse prebivalce. Eden izmed vojakov (Dean Reed) se temu početju upre in iz protesta zažge ameriško zastavo, za kar ga nadrejeni obsodijo na smrt. Vojak uspešno pobegne iz zapora, pri čemer reši in se zaljubi v mlado Indijanko. Njen brat (Gojko Mitić) zvezi sprva nasprotuje, nato pa se z belim dezerterjem spoprijatelji. Družno se spopadeta z novim valom kolonizatorjeve vojske, ki medtem nadaljuje z etničnim čiščenjem pokrajine.

V sodelovanju z Goethe-Institutom Ljubljana.