arhivirana novica

Velika retrospektiva: Pogoji (in) možnosti

pogoji (in) možnosti  

»Ko vstopam, vrata tovarne niso enaka kot takrat, ko izstopam, ali pa ko grem mimo brezposeln.«
Gilles Deleuze

Slovenska kinoteka v leto 2014 vstopa z obširno tematsko retrospektivo z naslovom Pogoji (in) možnosti, ki bo od začetka januarja do konca februarja preučevala, na kakšne načine lahko film misli kapitalizem. In obratno. Film je v tem kontekstu lahko kadarkoli, kjerkoli in karkoli. Od neme burleske do včerajšnje premiere, od naključne manifestacije do eksplicitne izjave o stvari. Misel je lahko očrt, analiza, agitacija ali utopija. Kapitalizem je lahko spermij, embrij, pošast ali metastaza. Dilema, rečeno z Roso Luxemburg, je zgolj ena: socializem ali barbarstvo.

Retrospektiva seveda ni naključje. Leto 2014 bo še eno leto, ki ga bo zaznamovala prevlada kapitala na vseh področjih družbenega in individualnega življenja. Še eno leto izkoriščanja človeške ustvarjalnosti za zasebne dobičke mikroskopskega sloja zajedavcev. Še eno leto načrtnega slabšanja življenjskih razmer velikega dela sveta. Še eno leto povečevanja družbenih, rasnih, spolnih in kulturnih neenakosti v lokalnih in globalnih okvirih. Še eno leto uničevanja in ropanja družbene lastnine in dobrobiti, ki si jih je po 2. svetovni vojni mukoma priborilo delavstvo. Še eno leto arogantnega izsiljevanja nacionalnih političnih elit, ki služijo zgolj interesom nadnacionalnih kapitalskih elit. Še eno leto razkrajanja vse šibkejših družbenih vezi med skupnostmi, generacijami in posamezniki. Še eno leto širjenja epidemij depresije, tesnobe, ravnodušja in drugih prezrtih patologij, ki spremljajo jalovost življenja v neoliberalizmu. Še eno leto ciničnih evfemizmov in gnusnih laži, ki opravičujejo zgodovinske zločine ter prihajajoče krivice. Še eno leto nesmiselnih množičnih spektaklov ter konservativnih kvazi-utopij družabnih omrežij ter medmrežja. Še eno leto krepitve fašizma in sklerotičnih reakcij liberalne levice. Še eno leto imperialističnih vojn, fevdalizacije sveta v razvoju, globalizirane revščine, novih bolezni in smrtonosnih klimatskih katastrof.

Leto 2014 bo tudi stoletnica leta, v katerem je film izgubil svojo nedolžnost. Leta 1914 je bil namreč novi medij, lahko tudi že nova umetnost, prvič rekrutiran za namene manipulacij s patriotskimi in nacionalističnimi občutki množic, ki so se soočale s šokantnimi, nečloveškimi podobami nove, industrializirane oblike vojne. Leto 1914 je leto, ko je D. W. Griffith pričel snemati Rojstvo naroda, rasistični ep, ki je zapisal novo umetnost dvoumni usodi: pospešeni modernosti, ki bo osvobodila človeški pogled in zavest spon preteklosti, a tudi prihodnosti, ki bo zmožna vpreči množice v katastrofalne politične projekte 20. stoletja. In seveda tudi usodi lastne industrializacije in širokega poblagovljenja gibljivih podob, ki bodo postale ena najdonosnejših dobrin kapitalizma. Leto 1914 pa je vendar tudi leto, ko se je v film priklatil Charlie Chaplin in utelesil univerzalno podobo revščine in neuklonljivega človeškega duha, ki se instinktivno upira vsemogočni logiki kapitala, nacionalne države ter represivnih ideologij. Film je takrat demonstriral, da je po svoji naravi demokratična in ljudska kultura. Narejen je iz vsakdanjih, trivialnih, vulgarnih in bežnih sestavin sodobnega življenja, ki so v pravilno odmerjenih kombinacijah zmožne odpraviti simbolne in materialne hierarhije buržoaznega sveta, pa tudi hierarhije med ustvarjalci in gledalci, ki se odslej srečujejo pod praporom nadnacionalne skupnosti filmskega intelekta in afekta. Zmožen je naslavljati univerzalno občinstvo – zlasti vse tiste, ki so za preživetje primorani prodajati svoje delo, pa četudi ne govorijo istega jezika. Je polje svobodne in – kot protislovna umetnost – tudi kapitalistične ustvarjalnosti, v katero se najjasneje zapisujejo nestrjene sedanjosti kot tudi spodletele preteklosti. Ni le pokopališče preperelih podob in umrlih teles, ki jih oživljajo snopi svetlobe, ampak tudi žitnica minulih skupnih prihodnosti. Te pa v času, ko neoliberalizem pospešeno uničuje vse možne prihodnosti, nujno potrebujemo za oživitev skupne politične domišljije in dejavnosti.
Jurij Meden, Nil Baskar