arhivirana novica

Retrospektiva: Marcel Lozinski

Med 13. in 19. marcem bo v Kinoteki v sklopu Festivala dokumentarnega filma potekala obširna retrospektiva filmov velikega poljskega dokumentarista Marcela Łozińskega, ki nas bo ob tej priložnosti tudi osebno obiskal. V sklopu retrospektive bo skupno predvajanih dvajset celovečernih in pretežno kratkih filmov.

Marcel Łoziński predava dokumentarni film na filmski šoli, ki nosi ime po znamenitem poljskem režiserju Andrzeju Wajdi. Ko se prvič sreča z novimi študenti, jih skuša odvrniti od snemanja dokumentarcev. Razloži jim, za kako težko, nehvaležno delo gre. Pojasni jim, v kako podrejenem položaju je dokumentarec v primerjavi z igranim filmom, in jim pove, da bodo lačni. Pokaže jim pičle statistike predvajanja dokumentarnih filmov v kinodvoranah. Opozori jih, kako težko je najti dober predmet obravnave, in kako težko, celo neprimerno težje je nato najti dober in obenem iskren pristop. Pripoveduje jim zgodbe o urah, dneh, tednih, mesecih in celo letih, ki jih bodo preživeli v montaži enega samega filma. Predvsem pa jim položi na srce, da mora biti režiser dokumentarnega filma v prvi vrsti človek in šele nato režiser. Človek, ki bo resnično znal opazovati, poslušati in se naposled tudi odpreti drugim okrog sebe. Človek, ki bo upal in znal v vsak film vložiti samega sebe. Režiser, ki se bo zavedal, da bo vsaka njegova podoba nujno porojena iz bolj ali manj usodnega, bolj ali manj bolečega trka med zunanjim svetom, ki ga skuša opisati, in njegovim povsem intimnim razmišljanjem, intenzivnostjo vizije, senzibilnostjo in intuicijo. Šele potem, ko ti bo vse to jasno, ko boš vse to razumel, pa čeprav ne tudi povsem dojel, šele potem pojdi in snemaj dokumentarne filme. Marcel Łoziński to pripoveduje iz lastne izkušnje, enkratne in bogate. Rodil se je turbulentnega leta 1940 v Parizu staršem Judom in predvojnim komunistom. Po koncu druge svetovne vojne se je družina vrnila na Poljsko, vendar je mladi Marcel že pri šestnajstih letih ponovno obiskal Pariz. Tja ga je povabila sestrična, da mladeniču pokaže filme njegovega že pokojnega strica, ki je veljal za družinsko legendo. Stricu je bilo, mimogrede, ime Jean Vigo in njegova dokumentarna mojstrovina Zavoljo Nice (A propos de Nice, 1929) je imela ključno vlogo v nadaljevanju življenjske poti poljskega najstnika. Po končanem študiju na politehnični fakulteti se je Łoziński vpisal na še danes proslavljeno filmsko šolo v Lodžu in tam diplomiral leta 1971. Bil je del mlade, zagnane generacije, ki si je že v svojih prvih dokumentarnih filmih drznila spodjedati avtoriteto takratne poljske diktature, svojo bistroumno kritiko pa je vešče zavijala v poetično prispodobo, formalno poigravanje z naracijo, smisel za humor in naposled tudi iskren humanizem, kar je razorožilo marsikaterega cenzorja. Tej generaciji prijateljev je med drugimi pripadal tudi Krzysztof Kieślowski, ki je pozneje zaplaval v vode igranega filma, Marcel Łoziński pa je, za razliko od njega, do danes ostal zvest neskončnim zmožnostim in neposrednemu angažmaju dokumentarne forme. Izmed številnih, predvsem kratkih filmov, ki jih je posnel pred letom 1980, so v redno distribucijo na Poljskem prišli samo štirje. Vse druge je cenzura pospravila na police bunkerja in so poljska velika platna razsvetlili šele v zgodnjih devetdesetih. Navzlic temu se danes Marcel Łoziński v šali prekriža, če ga kdo označi za disidenta. Nikakršen disident nisem bil, pravi, za svoje filme smo vendarle prejemali državni denar in jih v vseh primerih tudi posneli. Navsezadnje je dandanašnja cenzura kapitala neprimerno bolj odvratna in učinkovita, kot je bila nekoč cenzura ideologije. Ko se je torej na Poljskem zamenjal režim, je Marcel Łoziński še vedno snemal politične filme. Še vedno je snemal tudi poetične filme. Pa osebne, globoko intimne. In naposled filme, ki združujejo vse našteto, kar ta skromni velikan poljskega, evropskega, svetovnega dokumentarnega filma počenja še danes.